»Z namenom sem povezal tri soliste, tri močne glasbene osebnosti, ki delujejo pri nas, a še nikoli prej niso nastopili skupaj. Izkazalo se je, da je rezultat osupljiv. Že prvi koncert je bil odličen,« pravi Niko Houška, vodja glasbene agencije im.puls, ki si je zamislil novi klavirski trio. Prvi uradni koncert Klavirskega tria Podlesek Pečar Serdar je bil »streaming« koncert v Unionski dvorani v Mariboru v organizaciji Narodnega doma Maribor ob 75-letnici delovanja njihove koncertne poslovalnice leta 2021. Od takrat zasedba redno dela. Za sabo imajo že več koncertov po Sloveniji, jutri ob 19.30 pa se bodo v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji prvič predstavili ljubljanskim poslušalcem.
Izgrajene glasbene osebnosti
Srbski pianist Aleksandar Serdar ima za sabo mednarodno solistično kariero in slovi kot občutljiv komorni glasbenik. Svoj delež v našem prostoru pušča tudi kot profesor na Akademiji za glasbo. Tudi violončelistka Karmen Pečar ima za sabo lepo solistično kariero, ki jo je začela zelo zgodaj. Sedaj odmerjeno koncertira, poučuje na ljubljanskem glasbenem konservatoriju in umetniško vodi festival Cellofest v Ljubljani. Violinist Janez Podlesek je bil vrsto let koncertni mojster orkestra Slovenske filharmonije in Komornega godalnega orkestra SF, zdaj pa je našel fokus v poučevanju na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter komornem muziciranju.
Vaditi so, kot rečeno, začeli v času protikoronskih ukrepov. Prostor so dobili v salonu klavirjev Piano center Ljubljana, kjer so imeli veliko časa, da so se uigrali. Serdar in Pečarjeva sta že pred tem sodelovala v duetu, tako da je predlog za tretjega člana, Podleska, najprej prišel z njune strani. Kaj pomeni uigrati se? Janez Podlesek pojasnjuje, da gre za to, da se glasbeniki med seboj začutijo. »Recimo s Karmen sva se nekako zelo hitro ujela – v vseh vdihih, vstopih, načinu igranja, očitno kot glasbenika podobno funkcionirava. Medtem ko je s Sašem tako lepo in tako lahko igrati; kot pianist te v igri zelo lepo podpre, te pelje, občutek imaš, da si najboljši na svetu. Interpretativno je zelo močan in je vrhunski pianist.«
Na vajah je vzdušje prijetno, zanje so kar nekakšna sprostitev. »Pustimo si veliko svobode, hkrati pa nam ni odveč kaj vaditi počasi ali kaj pustiti zoreti. Radi igramo skupaj, gre za en tak dober občutek pristnega muziciranja,« dodaja violinist.
Vaj nimajo rednih, saj ima vsak od njih še številne druge obveznosti, dobivajo se projektno oziroma ko so vsi trije v Ljubljani, zato tudi njihov repertoar še ni zelo obsežen. Najbolj sveže delo na njem je Beethovnov trio Nadvojvoda, v Ljubljani ga bodo igrali drugič. Program izbirajo nekako tako, da je na koncu izbira všeč vsem trem, vedno je kakšna stična točka. Nekaj več umetniške besede ima pianist, vendarle gre za klavirski trio, kar v bistvu pomeni klavirski repertoar, kjer ima klavir najtežje parte. Če delo požegna on, ga zagotovo igrajo.
Repertoarja na pretek
Raje bodo brskali bolj po klasičnem repertoarju, kot segali po zelo sodobnih delih. »Sam sem preigral ogromno sodobne glasbe, ko sem bil še v orkestru in sploh v kvartetu, kjer je bil program večinsko sestavljen iz sodobne literature. Tako da mi zdaj več klasike celo zelo ustreza. To pa seveda pomeni ogromen razpon – od klasike, romantike in pozne romantike do začetka 20. stoletja. Veliko repertoarja še nisem preigral. Nekje v glavi imam spisek nekih skladb, ki jih še nisem igral, in potem vsakič, ko mi uspe kakšno odigrati, naredim kljukico in sem zelo srečen,« pravi Podlesek.
Literature imajo na pretek, saj so za klasični klavirski trio ustvarjali številni skladatelji. Lahko pa so, sploh danes, zasedbe tudi bolj nestandardne, takrat je treba originalne skladbe transkribirati za druge inštrumente. Podlesek je denimo igral tudi v zasedbi klavirja, violine in klarineta, ki je sicer dokaj popularna, a je zelo omejena z literaturo.
Ljubljanski koncert bo v veliki dvorani Slovenske filharmonije, ki je akustično idealna za komorne koncerte in precej manj za simfonične. Te izkušnje se v triu zelo veselijo. »Včasih igramo tudi v manjših prostorih, kot smo v Wolfovi hiši v Slovenj Gradcu, ki so lahko ravno tako prijetni. Pomembno je intimno vzdušje, ki ga je treba pričarati,« meni violinist. »Kajti lahko igraš v veliki dvorani, a če je ne zapolniš, če je napol prazna, se to odrazi v vzdušju samega koncerta.«