Gladovno stavko v podporo palestinskemu ljudstvu, s katero od slovenske države zahteva takojšnje priznanje Palestine ter prekinitev gospodarskih in diplomatskih odnosov z Izraelom, pa tudi »odločno in glasno zavzemanje za ustavitev vojne in genocida«, je ugledna igralka, dramatičarka in pisateljica Draga Potočnjak začela prejšnji petek, sklenila pa naj bi jo jutri. To radikalno, toda v vsej doslednosti za to umetnico značilno gesto človeške in družbene odgovornosti je na svoj način podprlo tudi Slovensko mladinsko gledališče, kjer je kot članica igralskega ansambla delovala več kot štirideset let – vse do lanske upokojitve. Nedavna prejemnica nagrade Poldeta Bibiča za življenjsko delo na področju gledališča, ki jo podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije, je tako v teh dneh pred vsako predstavo in po njej v prostorih SMG brala svojo spremno izjavo in zbirala podpise podpore. »Ne moremo se pretvarjati, da ničesar ne vidimo in ničesar ne vemo. In ni treba veliko besed – danes je dovolj, da rečemo Gaza, pa je vse jasno,« je pojasnila ob začetku stavke, ki jo je označila za »dejanje obupa, a tudi zadnji kanček upanja v solidarnost in človečnost«.
Ravno omenjeni vrednoti, povezani z občutljivim etičnim kompasom, toda tudi pripravljenostjo, da se za to, kar se ji zdi pravilno in potrebno, brez pomislekov izpostavi kljub morebitnim neprijetnim posledicam, sta v bistveni meri zaznamovali njeno poklicno pa tudi življenjsko pot – tu ne gre zgolj za več kot šestdeset vlog, ki jih je oblikovala v matični gledališki hiši in drugod, številne nastope v filmih (Na svidenje v naslednji vojni, Razseljena oseba idr.) in televizijskih dramah, vrsto radijskih iger in dramskih besedil, ki jih je napisala v zadnjih treh desetletjih, v njih pa pogosto obravnavala pereče teme sodobnosti, temveč tudi za njeno širšo družbeno angažiranost. Veliko časa je posvetila prostovoljnemu delu s pregnanci in otroki s posebnimi potrebami, pa tudi pedagoškemu delovanju; pred leti se je kot prostovoljka angažirala ob migrantski krizi. »Toda ne mislim, da sem zaradi tega kaj boljša od drugih,« je poudarila takrat. »To počnem zato, da bi mi bilo lažje živeti; tako sem pač narejena.«
Od nastopanja k pisanju
Draga Potočnjak se je rodila leta 1958 v Prelogu, mestecu v bližini Čakovca, vendar se je z družino še kot otrok preselila v Ljubljano. Po srednji šoli se je vpisala na študij dramske igre na AGRFT in ga leta 1981 tudi končala; takoj zatem se je zaposlila v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je že na začetku sodelovala v nekaterih prelomnih predstavah, kot so bile Peržani, Missa in a minor ter Romeo in Julija, vse v režiji razvpitega gledališkega »revolucionarja« Ljubiše Ristića. Tudi sicer se je v tedanjih estetskih in vsebinskih koordinatah te gledališke hiše odlično znašla. »Osemdeseta leta minulega stoletja, ko so SMG umetniško vodili Dušan Jovanović, Ivo Svetina in Janez Pipan, so bila izjemno intenzivna, uporniška, angažirana, kot taka pa so mi bila pisana na kožo,« se je lani spominjala v pogovoru ob upokojitvi. Že leta 1982 je prejela svojo prvo igralsko nagrado – za vlogo Male Medeje v Medejinih otrocih si je na Goriškem srečanju malih odrov prislužila nagrado občinstva. V tistem času je delala tudi v različnih gledališčih po nekdanji Jugoslaviji, med drugim v znamenitem KPGT, in eksperimentalnih gledališčih v Sloveniji, na primer v Koreodrami Ljubljana, katere članica je bila.
Nato pa je v njeni karieri prišlo do obrata: v 90. letih je zaradi razprtij v matičnem gledališču ostala skoraj brez vlog, malce tudi zato, »ker ni znala vedno paziti, kaj reče, kaj šele, da bi bila tiho«, kakor je priznala nekoč. Občasno je gostovala na drugih slovenskih odrih, začela je tudi redno sodelovati z umetniškim programom Radia Slovenija, bolj kot ne po naključju se je lotila pisanja dramatike, v čemer je bila precej uspešna – predvsem pa se je v času vojn na ozemlju nekdanje Jugoslavije vrsto let posvečala delu z begunskimi otroki, s katerimi je ustanovila tudi gledališko skupino Nepopravljivi optimisti. »To sem naredila spontano, morala sem, ker je bilo vojno gorje preveliko.« Takrat se je začela resno izobraževati na področju dramske terapije (pozneje je delala še v zavodu Janeza Levca in Sončku), kot mentorica dramske igre pa je delovala tudi v osnovnih šolah in drugje.
Soočanja s temnimi platmi
Delo s pregnanci je sicer izrazito vplivalo na začetke njenega pisanja, saj se njene prve drame večinoma ukvarjajo z vojnimi morijami in njihovimi travmatičnimi posledicami – to velja tudi za nagrajeni besedili Alisa, Alica ter Hrup, ki ga povzročajo živali, je neznosen (2002), s katerim je zmagala na natečaju evropske prestolnice kulture v Gradcu. »Te igre so nastale iz nekega notranjega občutka, da moram o tem spregovoriti. S svojimi občutki krivde pač vsak opravi po svoje: eden se odzove, drugi se obrne stran,« meni. Toda pozneje se je lotila še drugih tematik: v drami Za naše mlade dame, za katero je leta 2007 kot prva ženska prejela Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo leta, se je posvetila zlorabi otrok, v drami Teci, Maša, teci (2019), ki bo prihodnji teden krstno uprizorjena na odru Mestnega gledališča ljubljanskega, pa (tudi) temnim platem slovenske osamosvojitve. Te je sicer naslovila že v dokumentarni knjigi Skrito povelje (2013), v kateri je popisala tragično usodo svojega svaka Tonija Mrlaka, pilota helikopterja JLA, ki so ga na prvi dan osamosvojitvene vojne namerno sestrelili nad Rožno dolino, četudi je bil tajni sodelavec Teritorialne obrambe; okoliščine njegove smrti je kljub molku in nejevolji znatnega dela slovenske politike raziskovala več let.
Draga Potočnjak »vzporedno ljubi in raziskuje gledališče«, v slovensko gledališko zgodovino pa se »vpisuje kot velika vzornica novim generacijam gledaliških ustvarjalk in ustvarjalcev«, so med drugim navedli v utemeljitvi nagrade za življenjsko delo; toda s svojim pogumom in pokončnostjo je lahko nedvomno zgled še mnogim drugim.
