Po naši zakonodaji so odgovorni vodje projekta in odgovorni projektanti arhitekture zavezani spoštovanju vseh zakonskih pravil in predpisov, vključno s pravili glede varovanja kulturne dediščine. Glede tega velja zakon o varstvu kulturne dediščine, ki že v osnovi narekuje pogoje umeščanja v prostor za območja varovane naselbinske dediščine in drugega, kar bi morali spoštovati vsi: pogoje-dajalci s strani zavoda za varstvo (ZVKDS), projektanti, mnenje-dajalci s strani ZVKDS, uslužbenci upravne enote ob izdajanju dovoljenj, idr. Največjo odgovornost pri vsem nosijo projektanti, ki podajo izjavo o upoštevanju bistvenih in drugih zahtev po gradbenem zakonu, ta pa narekuje upoštevanje druge zakonodaje (tudi okoljske, vključno s kulturnovarstveno).
Zadrega nastane, ko si službe za varstvo kulturne dediščine dovolijo, da same oblikujejo »pogoje« za posamezen poseg v prostor v varovanih primerih, ki niso nikjer javno predstavljeni, niti kriteriji za te pogoje ne. Z demokratično ureditvijo bi se morali na področju varstva kulturne dediščine že zdavnaj opredeliti ustrezni odloki z režimi varstva. Da uradniki oziroma strokovnjaki na ZRMK lahko arbitrarno odločajo in izdajajo »mnenja« o ustreznosti po svoji osebni oceni, brez končne odgovornosti, velikokrat mimo lastnih v naprej postavljenih pogojev, bi moralo biti nedopustno. S sedaj veljavno zakonodajo pa v duhu demokracije (liberalizma!?) »mnenja« niso »soglasja« in za nikogar niso obvezujoča (do izdaje »uporabnega dovoljenja« za objekt), predvsem pa ne za uradnike v upravnih postopkih, ki morajo izvajati predvsem zakon, tudi mimo napačnih »mnenj«!
Res je, da se morajo po zakonu o varstvu kulturne dediščine pogoji konkretizirati v določilih prostorskih aktov za posamezna območja, vendar so vsaj v ljubljanskem primeru več ali manj prepisani iz zakona samega in niso konkretizirani v detajlih po območjih varovanja; dodana je obveznost za stranke, da so posegi dopustni ob soglasju ZVKDS – kakšni in kako, je pa razvidno iz množice ljubljanskih uničujočih primerov (zelo izrazito na območjih naselbinske kulturne dediščine varovanih meščanskih vil, ipd.)
V članku se omenja vloga »mestnega arhitekta« (prof. Koželj), ki naj bi usmerjal projektante, kot je to praksa v Ljubljani. Očitno tak profesorski pristop ni učinkovit, pa tudi transparenten ni, je tudi arbitraren, torej mogoče celo nedopusten. Manjka nam inšpekcija, ki bi delovala preventivno že na nivoju izdajanja gradbenih dovoljenj (urbanistična, ipd.), ne samo v nadzoru izvajanja gradbenih dovoljenj.
Po zakonu o upravnem postopku bi bilo treba sprožiti »obnovo postopka« (260. člen in drugi, ZUP), v skladu z 261. členom (npr. 5. odstavek, državni tožilec in državni pravobranilec), ker odločba posega v javne koristi. Kdo bo tozadevno aktiven? Lahko so tudi NVO s področja varstva KD. Brez preklica upravnega dovoljenja ne bo prišlo do legalizacije pogojev za odstranitev nakaze (kar se dogaja v Avstriji, denimo).
Martina Lipnik, u. d. i. a., Ljubljana
