Podpora vladi se je ta mesec prvič po dolgem času nekoliko zvišala, še pomembnejša novica pa je, da se je tudi Svoboda za zdaj stabilizirala med 22 ali 23 odstotki opredeljenih volivcev. To pa je bolj ali manj ista številka kot vsota izkupičkov SMC in LMŠ na volitvah 2018 ali rezultat LDS ob njegovi prvi zmagi – in nato ob njegovem prvem porazu dvanajst let kasneje. Ali drugače: podpora, okoli katere je po dolgem padanju uspelo stabilizirati Golobovo gibanje, ni poljubna, temveč ustreza določeni fazi znotraj zgodovinske fluktuacije »strank eldeesovega gena«. Fazi, ki je sicer daleč od njenih največjih uspehov, a nikakor ne nujno pomeni poraza.
Trenutna podpora SDS po drugi strani izgleda naravnost fantastično, ko jo računamo le od opredeljenih volivcev. Vendar se od leta 2004 ni ponovilo, da bi desnosredinske stranke dobile več glasov, kot jim jih napovedujejo ankete – in naučili smo se že, da visoko kotiranje SDS na anketah mobilizira njene nasprotnike, da se v čim večjem številu udeležijo volitev, si »zamašijo nos« (kot bi bil rekel legenda italijanskega novinarstva Indro Montanelli) in glasujejo za tisto silo, za katero se zdi najbolj verjetno, da bi lahko ustavila Janšo. Delo