Cilj razstave Tubolje v Galeriji Vžigalica je izpostaviti manj prepoznane ustvarjalce iz Zasavja in njihove umetniške vizije. Šest sodelujočih umetnic in umetnikov v svojih delih prevprašuje dobrobiti in specifičnosti zasavskega življenja. Maša Jazbec se predstavlja z multimedijskim projektom MIKKEL, s svojo androidno entiteto, ki pred obiskovalci izrisuje pisma iz prihodnosti. Matic Kos v maniri šamanskega obrednega artefakta iz odpadnih materialov oblikuje različna vzdušja in like, predstavnike zgodovinskih sprememb, Ulla Žibert pa s svojo slikarsko prostorsko instalacijo raziskuje dilemo: »Če prihodnosti ne moremo predvideti, jo lahko potem urejamo?« Milan Razboršek se predstavlja s serijo portretov, navdihnjenih z apokaliptičnimi vizijami, Đejmi Hadrović je ustvarila video, v katerem razmišlja o svoji mednarodni umetniški poti v odnosu do krajev, kjer je odraščala, kipar Boris Beja pa se v seriji Kompozicija ob kompoziciji spominja tradicije Zasavja skozi razmerja med kulturo in telesno vadbo. Razstava z večplastnim naslovom, ki je nastala v kuratorstvu Janija Pirnata ter produkciji Muzeja in galerij mesta Ljubljane, bo na ogled do 12. maja.
Je tu (res) bolje?
Vizualna umetnica Đejmi Hadrović se je z naslovom svojega videa Pretvarjajte se, da je mesto: Pismo Fran Lebowitz želela pokloniti omenjeni newyorški pisateljici, ki tudi sama humorno odstira življenja in prebivalce New Yorka. Kako pa ona vidi Zasavje? »Do njega imam ambivalenten odnos, ki je v konstantni fluktuaciji občutij. Čustva največkrat preidejo v pesimizem – do mesta ne gojim nikakršne romantizirane slike zaradi njegove delavsko-industrijske preteklosti. To mogoče izvira ravno iz dejstva, da sta oba starša migrantska delavca iz Bosne, ki sta poskušala zgolj preživeti z minimalnima plačama ter lokalno ksenofobijo. Prepričana sem, da je moj umetniški poriv izviral iz teh nelagodij in želje, da iz tega mesta odidem ter raziskujem druge kulturne navdihe.«
Potem sicer ugotoviš, da je po vsem svetu podobno, dodaja. »Ampak vsekakor mi je ljubše piti vino v Lizboni in poslušati fado kot pa jesti funšterc ob zvokih punka in heavy metala. Sovražim punk,« pravi umetnica, ki je tudi letošnja prejemnica priznanja Riharda Jakopiča. Upa, da bo njen filmček na razstavi ljudi ganil, o navdihu za svoje delo pa pojasni: »Navdihnil me je dolgčas, ko sem decembra sedela za mizo v Trbovljah. Če ima človek neizmerno veliko časa na razpolago, se ga polastijo raznovrstne misli in ima prostor za introspekcijo – zelo buržujsko pravzaprav, kar je nekakšen paradoks mojega delavskega razreda.«
Đejmi Hadrović obožuje Fran Lebowitz, tako njene knjige kot njeno kratko serijo na Netflixu, ki jo je pogledala v enem zamahu. Zanjo je ta avtorica pomemben lik, ki je svoje mesto našel tudi v njenem ustvarjanju. »Ona je moja kolegica, s katero se zelo rada pogovarjam, le da ona tega sploh ne ve. Glede na to, da imava zelo podobno mišljenje glede New Yorka, o tem, kako se je ta drastično spremenil od 70. let naprej, da izgublja svojo dušo in vsebino, da je postal platforma za velike korporacije ter da deluje kot oglaševalska agencija na odprtem, si želim, da bi se lahko z njo pogovarjala na kavi. Da se spričkava, se o čem tudi ne strinjava in vseeno zgladiva spore ter prijateljujeva naprej. Zamislila sem si, da ji to delo nekako posvečam kot pismo, kjer ji predstavim svoj vpogled. Navsezadnje sem jaz bila v njeni metropoli, ona pa nima pojma, kako je v Trbovljah, in to je tisti uvid, ki ji bo vedno manjkal. To je uvid, ki manjka vsem 'naprednim, liberalnim, demokratičnim zahodnjakom', ki mislijo, da so epicenter tega sveta, a imajo vpogled samo v lasten odsev.«