Zdravljica kot slovenska himna je bila prvič določena z ustavnimi amandmaji k ustavi SRS, sprejetimi 27.septembra 1989. Zakon o himni Republike Slovenije je bil sprejet 29. 3. 1990. Marca 2020 je naša himna prejela znak Evropske dediščine, priznanje, »ki se podeljuje mejnikom v ustvarjanju današnje združene Evrope in so zgled evropskega povezovanja in evropskih vrednot«. Poleg slovenske himne ima znak evropske dediščine le še evropska himna (1985), Oda radosti, deveta simfonija Ludwiga Van Beethovna iz leta 1823, uglasbitev besedila Friedricha von Schillerja iz leta 1785, vizija človeštva kot skupnosti bratskih narodov. »Podelitev znaka evropske dediščine je priznanje kulturni dediščini slovenskega naroda in njegovega prispevka k ideji evropskega povezovanja.«
Državna himna, Prešernovi verzi v tlaku Čopove ulice, demolirani z vrezom poti za slabovidne pešce, ki potrebujejo oznako, da lahko varno najdejo svojo pot, ni »dizajnerski okras« in ni izraz domoljubja. Je kazniva zloraba narodnega simbola. Himna je ponos slovenskega naroda ob vsaki priliki, ne samo ob podelitvi nagrad športnim zmagovalcem in državnih proslav.
Strinjam se z zapisom Andreja Rozmana (Dnevnik 10. 4. 2024, Mislim svoje mesto).
Pripadniki drugih narodov, ne samo tistih, s katerimi smo si delili prejšnjo državo, morajo imeti pravico do spoštovanja svojih korenin, kamor sodi tudi, če je le mogoče, pravica do izobrazbe v svojem jeziku, kar pa ne sme ovirati integracije z večinskim narodom. Lahko bi se zgledovali po švedski zakonodaji. Tudi moji otroci so imeli pravico na Švedskem do dodatnega pouka v materinem jeziku.
Prešernova Zdravljica, slovenska himna, bi morala biti navdih našim politikom, ki oportunistično sledijo tragičnim dogodkom palestinskega in ukrajinskega naroda, narodov v Mjanmaru in Sudanu, Kurdistanu ter povsod drugod, kjer se kratijo osnovne človekove pravice in uničuje njihovo okolje, osnova za preživetje. Ne smemo pozabiti na obdobja preseljevanja in begunstva Slovencev, ko so nam tujci razrezali domovino. Tok beguncev, ki bežijo pred grozotami in posledicami vojn, naravnih katastrof in iz okolja, i so postala neprimerna za bivanje, se ne bo zmanjševal. A kako ravnati? To je težko vprašanje. Še nihče ni našel zadovoljive rešitve.
Med nami bivajo že stoletja Romi, a jim v spravo in sožitje ne najdemo niti prostora za postavitev spomenika brez krivde umorjenim, tudi ženam in otrokom, med drugo svetovno vojno. Integracija Romov v skladu z Zdravljico, našo himno, je osnova za sožitje vseh, ki bivajo v naši domovini.
Milan Zdravko Kovač, u. d. i. a., Ljubljana
