Društvo se je razvilo iz Kluba zdravljenih alkoholikov, ki je deloval pod okriljem Centra za socialno delo Krško. »Ko se je CD odločil, da ne bo več izvajal programa urejanja zdravljenja alkoholikov, mi pa smo se še kar želeli dobivati, smo se morali odločiti. Ali vse razpade ali pa gremo svojo pot. In tako smo leta 2017 stopili na pot nevladništva in ustanovili društvo,« začetke opisuje Ivana Zevnik. Sprva ni premišljevala o predsedniški funkciji, a so jo na prvem ustanovnem zboru kar določili. Sprva je bila zaradi pomanjkanja izkušenj malo v stiski, a se je kmalu seznanila z društvenim načinom delovanja. Po 21 letih izkušenj – tako lastnih kot z delom v društvu ter različnih izobraževanjih - pa je Ivanino znanje o problematiki alkoholizma zagotovo poglobljeno. Dobro se zaveda, kako trnjeva je lahko hoja po »zmagoviti poti«, koliko časa, notranjih ter zunanjih preizkušenj terja in je pravzaprav nikoli ne prehodimo do konca.
»Povsem na novo je treba zgraditi odnose. Novi začetki, novo življenje. Potrebno je delo na partnerskem odnosu, na odnosih z otroki, s celo družino.«
Odnosna bolezen
Ivana si še posebej želi nuditi podporo ženskam v odnosu z alkoholikom. Alkoholizem je pogosto še vedno težka družinska skrivnost, posebej v manjših krajih. Ženske, v društvu so odvisniki od alkohola pogosteje moški, morajo vse breme nositi same. O tem ne govorijo niti prijateljicam, saj ne želijo biti obsojane. »Ženske pogosto mislijo, da njim ni treba nič narediti. Da je dovolj, če mož samo neha piti. A to je šele začetek. Abstinenca se vzpostavi kar hitro, potem pridejo na vrsto odnosi. Alkoholizem je odnosna bolezen.« Kadar se odnosi in družinske razmere ne uredijo, pride hitro do povrnitve bolezni (recidivov). »Ker človek ni zadovoljen. V družini naj bi bil sprejet, upoštevan, ljubljen. Drugače iščemo izhode v omamo, delo, tudi šport in tehnologijo.« Poleg družinskih je treba na novo postavljati tudi druge, denimo delovne odnose. Po Ivaninih besedah se je treba predvsem naučiti postavljati meje, kar je v današnjih časih pri delu zelo težko. »V novodobnem svetu so odnosi res težki, a to je tisto kar navsezadnje največ šteje.«
Saj še ni tako hudo
Dejavnosti društva Zmagovita pot obsegajo individualna svetovanja, skupine, delavnice, informiranja, velik poudarek pa dajejo tudi sodelovanju z drugimi nevladnimi organizacijami in Centri za socialno delo. Ivana Zevnik je človek povezovanj in bi si tega želela še več. »Tudi z zdravstvenim sektorjem. Saj so res doktorji, strokovnjaki, mi pa smo nevladniki z lastnimi izkušnjami. To je dodatek k strokovnosti, ljudje se s tem bolj poistovetijo.«
V društvu imajo tudi skupino za svojce zasvojenih oseb, ki pa si spremembe ne želijo. Pogovarjajo se o tem, kako preživeti s partnerjem, ki se ne želi zdraviti. Ženske potem delajo na sebi in lažje sprejmejo to, da partnerja ne morejo spremeniti. Družijo se tudi z drugimi ljudmi in niso samo v ozkem družinskem krogu. Tako lažje preživijo in spoznajo, kaj pomeni bolezen alkoholizma. »Marsikatera misli, da bo bolje. Ne bo. Samo še slabše bo. Tudi ko gredo ženske v pokoj, je situacija še slabša, saj sta zakonca skupaj ves čas.« Ženske po Ivaninem mnenju prenašajo veliko preveč. Pridejo k skupini za svojce in pravijo, saj še ni tako hudo. »Ja, kaj pa se mora zgoditi, da bo dovolj hudo? Hudo je takoj. Vprašanje je le, kdaj si to priznamo, kdaj spregledamo, kdaj nas začne res motiti.«
Vinske prireditve in program za odvisnost od alkohola
Veliko parov pride v društvo, ko so stari 50, 60 let. Takrat se je po Ivaninih besedah še težje spreminjati. »Ljudje se ne zavedajo, na kaj vse vpliva alkoholizem. Predvsem v našem okolju ne. To je tek na dolge proge. Vsi ti programi so dobrodošli, da se o tem vsaj čim več pogovarjamo.«
Ivana je vesela vsake priložnosti za predstavitev njihovega delovanja. »Mi se tukaj težko predstavimo, v Ljubljani je najbrž več podobnih društev. Tu so samo prireditve namenjene vinu, le kako naj zraven predstavljamo naše programe.«
Predsednica društva meni, da so ji tukajšnje delo in njene izkušnje dali določeno širino. »Živim svobodno življenje, imam svoj pogled in ne obsojam. Ko se komu zgodi kaj težkega, se vedno skušam postaviti v njegovo kožo. Prav tako se ne obremenjujem s tem, kaj pravijo drugi.«
Društvo za pomoč ljudem v stiski Zmagovita pot
V Društvu Zmagovita pot bodo veseli, če se jim pridružite pri njihovih dodatnih aktivnostih, še največkrat so to pohodi. K sodelovanju pa vabijo tudi prostovoljce različnih profilov, lahko s področja socialnega varstva, ni pa nujno. »Važna je srčnost,« poudarja Ivana Zevnik.
