Poslovil se je Janez Čuček. Novinar, urednik, človek, ki se je televizijskim gledalcem v spomin vtisnil predvsem po znamenitem stavku ob koncu TV Dnevnika: »Ostanite še naprej z nami.« Toda v novinarskih krogih je bil poznan še po marsičem drugem: od pokončne drže, svetovljanstva do njegove druge plati, saj je dobro vedel, da življenje ni samo delo, pač pa potrebujemo tudi sprostitev. Bil je torej po eni strani cenjeni novinar, po drugi človek, ki se je znal nasmejati.

Bralci Nedeljskega dnevnika so lahko v zadnjih letih občasno spremljali njegove prispevke. V njih se je spominjal poklicne kariere, pisal je o sodobnih obveščevalcih, v prilogi Pilot je imel dolga leta rubriko Rolanje po TV, zapiski zakulisja dogajanja na nacionalki. Rad je imel obe hiši: tako RTV kot Dnevnik. Pri časopisu je postavil temelje svoje kariere.

Videti in doživeti

Zato so ga lahko spoznali tudi mlajši tako časopisni kot televizijski novinarji. Bil je poln nasvetov in izkušenj. Rad je denimo govoril, da »samo iz pisarne novinar ne more pisati, pač pa mora videti, doživeti in začutiti tisto, o čemer piše«.

Rad je pripomnil, da se urednik ne bi smel prepustiti zgolj uredniškemu delu, ki meji že na birokratske opravke, pač pa naj ohranja stik s pisanjem, poročanjem. To je navsezadnje jedro novinarskega poklica in poslanstva.

Ko je govoril, je govoril tako tako kot na televiziji – umirjeno in premišljeno. Zato mu je vsakdo rad prisluhnil.

Zelo dobro je vedel, kdaj si mora nadeti kravato, in kdaj splezati na kakšen balkon.

Nepozabna je resnična anekdota o njem, kako je opravil intervju s slovito angleško pisateljico kriminalk Agatho Christie. Takole se je ob neki priložnosti spominjal tega dogodka: »Prihod gospe je vzbudil precejšne zanimanje. Po eni strani je bila silovita pisateljica, po drugi jo je obdajal plašč skrivnostnosti in nedostopnosti. Ne vem, koliko je bilo to resnično in koliko je bil mit. Kakorkoli, ko sem takrat kot še sorazmerno mlad novinar delal za časopis Dnevnik, mi je urednik rekel, naj s fotoreporterjem Marjanom Cigličem odideva v Bohinj in se poskusiva pogovoriti z njo. Ko sem na recepciji bohinjskega hotela Bellevue vprašal, ali je pri njih nastanjena Agatha Christie, so to potrdili. Prosil sem, ali jo lahko pokličejo po telefonu, vendar to ni bilo mogoče, saj je naročila, naj je nihče ne moti. Zato sem se pozanimal za številko njene sobe in najel tisto poleg. Z Marjanom sva se odpravila tja in kot predrzen mulec sem prestopil ograjo ter se znašel na balkonu pisateljice. Potrkal sem na steklena balkonska vrata in trenutek zatem je v domači halji pristopila Agatha Christie.«

Ostalo je, kot pravijo, legenda.

Predan žurnalizmu

Dobro je tudi vedel, zakaj se je odločil za ta poklic. Kdor ga je spoznal, bo vedel, da na balkon ni splezal zaradi kakšnega senzacionalizma ali osebne slave – ne eno ne drugo ni imelo tedaj prostora v slovenskem žurnalizmu – pač pa zato, ker je vedel, da javnost to zanima in da je to njegovo delo. Bil je dogodek, bila je velika oseba, priložnost, da slovenski bralec izve kaj več o kraljici kriminalk.

Glede tega, zakaj so izbrali prav njega, je nekoč povedal, da so to storili, ker je pač govoril angleško.

Bil je svetovljan, to nedvomno. Meje razumevanja sveta se zanj niso končale na Karavankah ali v tistih časih na jugu države, v Dževdželiji, pač pa se je oziral na vse strani neba.

Pred dobrim desetletjem se je v Nedeljskem dnevniku v seriji člankov spominjal nekaterih doživetij. Kot je zapisal, je v spominu ostalo res veliko zgodbic, vsaka v svojem času zanimiva po svoje. Denimo tale: »Na šestem vrhu neuvrščenih v Havani septembra 1979 so imeli kubanski varnostniki jugoslovanske novinarje še posebno na piki. Našo snemalno ekipo so na primer skoraj zaklenili v neko sobico na letališču prav takrat, ko je pristajalo letalo s predsednikom Titom. Morali smo se skoraj stepsti, da so spustili snemalca ljubljanske televizije na letališko ploščad vsaj nekaj trenutkov prej, preden je Tito izstopil iz letala. Pokojni Janez Stanič, ki je bil takrat tam, mi je pozneje kazal odrgnine na roki. Da o tem, kako so kubanski varnostniki v tiskovnem središču kongresne palače, kjer je zasedal vrh neuvrščenih, sproti odnašali gradivo jugoslovanske delegacije, namenjeno tujim novinarjem, sploh ne govorim. O tem sem pisal tudi za Dnevnik, ki me je prosil, če lahko z vrha neuvrščenih poročam tudi za njih, moji na tedanji Televiziji Ljubljana pa niso imeli nič proti.«

Ali pa ta: v Libanonu ga je policija pridržala za nekaj ur, ker je tik po koncu izraelsko-arabske vojne leta 1967 za Dnevnik fotografiral oklepnike na ulicah Bejruta. »Vzeli so mi film, mene pa izpustili, kar ni bila slaba kupčija za tisti čas in tisti del sveta.«

Vedno pripravljen

Na splošno je zanj veljalo, da se ni pustil presenetiti, vedno je bil dobro pripravljen na dogodke. In medtem ko so drugi nosili kavbojke, je sam več dal na kravato. Je že vedel, zakaj.

Dokler je lahko, je v prostem času igral košarko. Navsezadnje je bil kar visoke rasti. Večina ga je gledala od spodaj navzgor. S prijatelji in kolegi je na koš metal v Medvodah, kjer je nekoč živel.

Če smo ravno pri Medvodah: ko je bil še mlajši novinar, je imel med drugim zadolžitev zaključiti časopis. Ker je imel na časopisni strani ravno dovolj prostora še za krajšo novico, si jo je domislil. V nabiralnikih bralcev je bila tako tisto jutro novica z naslovom Davi v Medvodah snežilo. Kajpada ni snežilo samo tam, ampak za sneg v svojem domačem kraju je vedel z gotovostjo.

Rad je imel časopis, rad je imel papir. Vedno je govoril, da bo papir vedno našel pot do ljudi. Zanj je bil časopis medij, ki mu je omogočal, da je lahko pisal z dušo. To se je poznalo v njegovem čudovitem slogu, ki je danes žal redkost.

Iz Medvod se je pred leti preselil v središče Ljubljane. Pogosto ga je bilo srečati na tržnici, nemalokrat v družbi znanih ljudi. Namreč, če bi pri njemu novinarstvo postavili na prvo mesto, bi lahko vsa druga zapolnili še z njegovim odnosom do ljudi, do hrane, do zabave.

Med pogovorom z enim od nekdanjih sodelavcev smo izvedeli tudi za enega največjih novinarskih praznovanj rojstnih dni, kar jih je bilo. Janez Čuček je imel 60 let. Zabava je bila v Kavarni Nebotičnik, na klavirju je igral Mojmir Sepe, ljudi se je kar trlo.

Zastave ni bilo več

Morda še ta zanimivost: ob njegovem stanovanju v središču mesta je vseskozi visela slovenska zastava. Ko so ga nekoč vprašali, zakaj ima izobešeno, ko pa vendar ni praznik, je vedno odgovoril: »Zame je praznik vsak dan.«

Zadnje tedne te zastave tam ni bilo več. Niso ga videvali niti pri Mačku, kjer je rad sam popil kavo. Nekaj se je zgodilo. Te dni so nato sporočili žalostno novico, da se je za vedno poslovil.

Janez Čuček ni bil samo dober novinar, pač pa tudi dober človek. Bržkone eden tistih, za katere si želimo, da bi živeli večno. Žal to ni dano nobenemu izmed nas. Star je bil 87 let.