Celjani, sploh tisti starejših generacij, se Račke dobro spominjajo, vsaj po imenu. Nekateri s sramom, drugi s humorjem, tretji tudi s prezirom. Najprej je delovala kot nočni klub z neobičajno ponudbo. Moški so vanj zahajali, da bi se v posebnih kabinah nagledali žensk, ki so za stekleno šipo izvajale erotični ples, pri čemer so lahko izbirali med različnimi erotičnimi programi. Za stranke je bilo dobro poskrbljeno – med kabinami so bile tudi tiste za močnejše postave, v vseh pa je bila postavljena rolica toaletnega papirja. Ko je moški vstavil žeton, ki je stal sto takratnih tolarjev, se je zavesa pred kabino dvignila. Po določenem času se je spet spustila – in tako zopet in znova, dokler ni zmanjkalo cekinov.
Danes o pretekli dejavnosti tega kraja pričajo trije še preostali artefakti. Masivni točilni pult, nad katerim so rdeče luči, drog za plesalke in kabina za peep show. Prostor je po zaprtju kluba nekaj časa sameval, nato pa je leta 2005 po dogovoru s celjsko občino prešel v upravljanje Centra sodobnih umetnosti Celje (CSU), ki deluje v okviru Zavoda Celeia Celje. Račka je tako postala novo galerijsko prizorišče v mestu. Kustosinja CSU Maja Hodošček se spominja: »Obiskovalci so potrebovali nekaj časa za preskok, da je to po novem galerija. Sprva so nas klicali uporabniki peep showa, ker so slišali, da je prostor še vedno odprt. Zanimalo jih je, kdaj lahko pridejo. Takih klicev je bilo zelo veliko.«
Dva tisoč mark na glavo
Decembra 1993, ko so delavci v kabinah opravljali zaključna dela in še zadnje finese v pravkar odprtem nočnem klubu, je ob točilnem pultu sedel novinar celjskega Novega tednika. Pogovarjal se je s človekom, ki je bedel nad celotno zamislijo. Novinarja je precej presenetilo, da je o svoji poslovni viziji govoril brez dlake na jeziku, z iskrenostjo in neposrednostjo, ki bi se utegnila današnjemu občutljivemu bralcu zdeti kar neverjetna.
Celjski podjetnik Jure Posinek je kariero začel z igralnimi avtomati, svoje izkušnje na področju peep showov pa je pridobival z obiskovanjem podobnih klubov v Avstriji in na Hrvaškem. »Jaz imam ženske od Hauptmana z Bleda, ki jih ima več kot dvesto. Za eno plesalko bom plačal od šeststo do dva tisoč mark na mesec ter še hrano in stanovanje.« O siljenju v prostitucijo, ki se v takšnih krogih dogaja, je povedal: »Nemogoče, vse imajo delovni vizum. Če katera ne želi delati, lahko prostovoljno odide.« Kljub temu da je Račko oglaševal kot prvi peep show v Sloveniji, trdnih dokazov za to ni. Prav tako ni čista resnica, da je steklo vedno ločevalo žensko od moškega. Leta 2005, ko so delavci, tokrat z drugim namenom, začeli odnašati in urejati zapuščeni prostor, so po pričevanjih naleteli na marsikaj.
Danes je Račka prostor, dostopen polnoletnim, ki problematizira spolnost sodobnega časa. Erotike, užitka in tabujev se ne loteva s sramom. Maja Antončič, prav tako kustosinja v CSU, poudari: »Veliko govorimo o kulturnem turizmu oziroma o vključevanju kulture in umetnosti v neko turistično strukturirano ponudbo. Seveda vsi vidijo Račko kot zelo aktualno in privlačno, a mi si želimo, da ne bi postala še en lunapark, še ena galerija s temo, na katero je lahko prilepljeno kar koli. Vsebine, ki jih prikazujemo, izbiramo s kritičnim premislekom in kuratorskim pristopom.«
Seznam 152 ljubimcev
Če je bila Račka prej izrazito heteronormativen prostor, danes ni več rezervirana zgolj za moške obiske. »Hkrati jo zaznamuje aktivistični trenutek, ker prikazuje predvsem umetniške prakse, ki govorijo o tem, da je spolnost tudi politično polje. Ne gre samo za uprizarjanje spolnih praks ali golih teles, ampak za spraševanje o tem, kaj sploh je seksualnost in kaj pomeni, ko jo postavimo v neki politični kontekst. V zadnjem času predstavljamo predvsem avtorje, ki delujejo na področju performansa. Račka tako postaja hibridni prostor med vizualno umetnostjo in performativnimi praksami, s čimer ohranjamo njeno živost,« doda Maja Hodošček. V zadnjem desetletju so se bolj osredotočili na performans tudi zato, ker se jim je zdelo, da je bil v polju vizualne umetnosti premalo zastopan. Da bi podprli tovrstne umetnike, so v preteklih letih izvajali še Festival Račka, ki se je s podporo ministrstva za kulturo dobro uveljavil, a trenutno že nekaj časa miruje, saj so v iskanju novih sredstev. Ne glede na dokaj radikalne umetniške pristope so od obiskovalcev vedno dobili pozitiven odziv.
Za zbirko Grda račka so pred leti z javnim pozivom začeli zbirati predmete, ki pripovedujejo spolne, ljubezenske in erotične zgodbe vsakdanjih ljudi. Ob vibratorjih, spodnjicah, fotografijah, videokasetah in drugih predmetih v njej morda najbolj izstopa knjižica ljubezenskih zmenkov študentke iz leta 1960, ki je po svojih pravilih raziskovala svojo intimo. V njej je seznam 152 ljubimcev, ki niso navedeni s polnim imenom, ampak z določeno oznako: tehnik Peter, vajenec, zdravnik, ločenec, zdravnik Mariborčan, frajer, prijatelj od Andreja. Ljubimce je tudi ocenjevala, njeni skrivni znaki pa še danes burijo domišljijo. Dvojna morala, ki je moškim vedno dovoljevala več, bi študentko verjetno tudi danes označila z grdimi besedami.
Ne glede na čas, ki mineva, bosta vedno privlačna tudi humor in ironija. Jure Posinek je za Novi tednik pred tremi desetletji dejal, da dodano vrednost svoje dejavnosti med drugim vidi v vzpostavljanju kozmopolitskega duha Celja: »Gre za to, da se v Celju dejansko nekaj dogaja 24 ur na dan. Tako kot zahajajo obiskovalci v bližnjo umetniško galerijo, bodo tudi na peep show.«