Zadnja premiera v tej sezoni – in tudi v vsej zgodovini sedanje Male Drame – bo krstna uprizoritev črne komedije Matjaža ZupančičaTe igre bo konec v avtorjevi režiji. »Ta predstava tako simbolno, torej s svojim naslovom, kot tudi dejansko napoveduje konec nekega obdobja ter tudi prizorišča, ki ga po celoviti prenovi stavbe Drame ne bo več,« je pred premierno izvedbo, ki bo nocoj ob 20. uri, povedala ravnateljica ljubljanske Drame Vesna Jurca Tadel. »Letošnji repertoar v Mali Drami smo sicer oblikovali kot nekakšen poklon temu odru, na katerem se je od leta 1963 zvrstilo skupno 172 predstav – zato niti ni naključje, da zadnjo med njimi podpisuje Matjaž Zupančič, ki je tako postal tudi najbolj uprizarjan avtor v Mali Drami, skupaj z Yasmino Reza, saj je bilo tu krstno postavljenih kar pet njegovih besedil.«
Groteska o stanju sveta
Seveda pa vse našteto ni glavni razlog za uvrstitev Zupančičeve igre (sicer lani nominirane tudi za Grumovo nagrado) na program, poudarja ravnateljica. »Res je, da je videti drama kot nalašč za to priložnost, toda predvsem gre za izjemno aktualno besedilo, ki govori o stanju človeštva in sveta, o trenutku, ki ga živimo, o občutkih tesnobe, ki se nam porajajo zaradi okoljske krize, vojn in vsega drugega.« Tudi liki v tej značilni Zupančičevi mešanici absurda, groteske in črne komedije zato vsak na svoj način odsevajo katastrofo, ki jim grozi.
Dogajanje v igri je postavljeno v nekoliko zakotno krčmo, kjer se pod vtisom novice, da se Zemlji približuje meteor, še večji od tistega, ki je povzročil izumrtje dinozavrov, zbere precej nenavadna družba. »Šlo mi je za poskus črne komedije, ki sem ji dal podnaslov 'učni komad' – bližajoči se meteor je namreč neke vrste prispodoba 21. stoletja in vseh njegovih katastrof, verige kriz, vojn in epidemij, pa tudi vznika različnih teorij o skorajšnjem koncu sveta,« pojasnjuje Matjaž Zupančič. »Junaki te igre so kot zaprti v nekakšen ekonom lonec, v katerem pod pritiskom brbota, piska ter grozi, da ga bo vsak hip razneslo, pri čemer pa je njihov odziv na položaj tragikomičen.« Kakor dodaja, nam to nenavadno omizje pokaže, kako težko je izstopiti iz območja udobja, da bi nekaj spremenili. »Zato tudi sodobne družbe niso več sposobne oblikovati neke pozitivne utopije; vsak tak poskus se konča s posmehom ali zatiranjem.«
Pogum za spremembe
»V času, ko je konec sveta tako rekoč nenehno na dnevnem redu, je napisati takšno besedilo precej pogumno dejanje,« je prepričana dramaturginja uprizoritve Darja Dominkuš, ki je z Zupančičem v Drami redno sodelovala. »Bližamo se četrtini stoletja, v katerem so se nam zrušile prav vse iluzije, ki smo se jih navzeli v prejšnjem, ko smo po holokavstu in atomski bombi vendarle začeli verjeti v razvoj in napredek človeštva.« Toda ta vera je v času, ko je boga zamenjal kapital, postavljena pod resen vprašaj. »Vseeno besedilo ne ostane le pri opisovanju klavrnega stanja sveta, temveč ponudi tudi iskrico upanja, da je mogoče pet minut pred dvanajsto najti tudi izhod iz njega.« V tem smislu igra omogoča tudi razmislek, ki ne bo vodil zgolj v malodušje, ampak tudi v potrebne spremembe.
Osrednji lik drame Te igre bo konec je točajka Marija, ki jo igra Barbara Cerar, poleg nje pa bodo v predstavi nastopili še Branko Šturbej, Janez Škof, Saša Mihelčič, Valter Dragan, Boris Mihalj, Saša Tabaković in pa Marijana Brecelj. Scenografka je Janja Korun, kostumografijo je oblikovala Bjanka Adžić Ursulov, zvok in glasbeno opremo pa Vanja Novak.