Aleš Fister je sicer študiral arhitekturo, a je že med študijskim delom v pisarni ugotovil, da to ne bo zanj. Glede na to, da so imeli starši ekološko kmetijo, je odločitev o prevzemu prišla naravno. Sprva je bila njegova glavna motivacija navdušenje nad permakulturo. Čeprav kmetuje že približno trinajst let, se še vedno ves čas uči, kako čim bolj učinkovito pristopiti h kmetovanju, tako iz vidika upravljanja z delovnim časom kot z vidika tehnologije pridelave.
»Ekološka pridelava je veliko bolj zahtevna kot klasična. Ne moreš potresti, pošpricati, pa naj raste. Veliko več znanja potrebuješ o tem, kdaj kaj uporabiti in če sploh, na kakšen način. Moja usmerjenost je kupovati čim manj sredstev izven kmetije. Gnojiva in škropiva je mogoče narediti doma.«
Tona korenčka
Zelenjadarstvo je glavna usmeritev ekološke kmetije Porta. Zahteva veliko dela in časa, a povpraševanje je tako veliko, da ne morejo pridelati toliko zelenjave, kolikor bi jo lahko prodali. Le enkrat v petnajstih letih jim je recimo uspelo pridelati dovolj korenja, in sicer eno tono, da so zadostili potrebam na trgu. Na tržnici prodajajo dvakrat tedensko, sodelujejo v projektu skupnostnega naročanja zavoda Stonoga, pripravljajo pa tudi tedenske zabojčke zelenjave v sistemu partnerskega kmetovanja.
Aleš Fister je prepričan, da moraš kmetovati kot čutiš, da je prav in se pri tem počutiti dobro. »Zadnja leta imamo strašne probleme s koloradskim hroščem na krompirju. Uporabiti moramo v ekološkem kmetijstvu dovoljeno škropivo. Ampak se mi to strašno upira in iščem druge načine. Jaz se s konvencionalnim kmetijstvom res ne bi mogel ukvarjati.«
Zadnja leta vidijo potencial v pridelavi solatnic za zimski čas. Večina njihovih strank ima vrt in se zavedajo, kaj je dobra hrana. Tako sredi pomladi solato težko prodaš, pozimi pa je ljudje nimajo. »Zaradi zimske pridelave in vremenskih neprilik je vedno večja tudi potreba po pokritih prostorih,« vidi njihovo prihodnjo usmeritev mladi kmet.
Spreminjanje politik
V Zvezi društev ekoloških kmetov Slovenije je Aleš Fister začel bolj aktivno delovati, ko se je pripravljal ANEK – akcijski načrt za ekološko kmetovanje v Sloveniji. Videl je možnost spreminjanja politike in prispevanja svojih idej. »Ekološko kmetijstvo bi se lahko še veliko bolj razvijalo, vidim veliko pozitivnih učinkov za človeka in naravo. Kar se tiče zakonodajalcev, pa navdušenje ni veliko. Zelo se je treba potruditi, da kakšno idejo spraviš do izvedbe.«
V zvezi je trenutno šest društev, posledično je vanjo združenih okoli štiristo ljudi, vodi pa jo Marija Marinček. Vmes je bil nekaj časa predsednik tudi Aleš Fister. »Dosegli smo že veliko sprememb. Poleg ANEK-a se zdaj izvaja javno naročilo za pospeševanje ekološkega kmetijstva, generična promocija za ekološko kmetovanje, začele so se izvajati tudi kontrole glede zelenih javnih naročil, saj imajo javni zavodi predpisano, koliko ekološke hrane morajo kupiti.«
Trenutno razpravljajo tudi o skupni blagovni znamki in o pristopu k skupnemu trženju ekoloških kmetov.
Individualisti ekološkega kmetovanja
Ob vprašanju glede vizije popolnoma ekološke Slovenije, se Aleš Fister razživi.
»Seveda mi zagovarjamo, da je ta vizija možna. A v trenutni politični situaciji ni izvedljiva. Načelne podpore je veliko, dejanj nasproti prepotrebnemu izboljšanju podpornega okolja za ekološke kmete pa bistveno premalo. Ravno tako je s strani javnosti, še posebej pa s strani neekoloških kmetov še vedno veliko nerazumevanja, kaj sploh je ekološko kmetovanje in katere koristi prinaša.« Pri ekološkem kmetijstvu ni vse samo v kopuli, motiki in ročnem delu, kot razmišljamo stereotipno. »Pomembno je izboljševanje zemlje, varovanje potenciala pridelave, tako pridemo do kakovostnih pridelkov z manj stroški.«
Fister izpostavi glavne potrebe ekoloških kmetov. Olajšan dostop do znanja, dostop do trga ter promocija in ozaveščanje javnosti so najbolj potrebni za hitrejši razvoj ekološkega kmetijstva v Sloveniji. Pri vsem tem pa bi lahko krepitev ZDEKSa odigrala ključno vlogo.
Ekološki kmetje so se večinoma sami izobraževali in iskali načine, kako pridelati in prodati kakovostno hrano. »Hkrati pa je to tudi neka cokla, ekološki kmetje so se morali sami znajti in so zato mogoče še večji individualisti kot že na splošno velja za kmete. Prihodnost pa je v povezovanju.«
Trenutno se rast direktne prodaja umirja, bolj važna postaja prodaja javnim zavodom in trgovinam, kjer je brez povezovanja težko »Le če bomo držali skupaj, bomo lažje zastopali in zagovarjali svoje interese. Marsikdo še ne ve, zakaj je ekološka hrana dobra. Ne gre le za zdravje. Ekološko kmetijstvo pripomore k ohranjanju okolja in biodiverzitete, vključno s pozitivnim vplivom na podnebje.«
