Ko sem se pred štiridesetimi leti na fakulteti vpisal na umetnostno zgodovino, so mi bila najbolj dolgočasna predavanja tista o umetnosti devetnajstega stoletja, do pojava impresionistov. In zaman je dobri profesor Duško Kečkemet živo in strastno govoril o kontroverzah romantike kot transcendentalne subverzije in odgovoru človeškega občutja na strogi razsvetljenski in materialistični klasicizem. Kaj, zaboga, kontroverznega in subverzivnega je bilo v romantični iluziji sveta, kaj je bilo nevarnega v idiličnem prikazovanju narave in sanjskih pejsažih Johna Constabla, nad katerimi so v pariških in londonskih salonih afektirano vzdihovale dame z Goethejevimi in Byronovimi knjigami v negovanih rokah?
Bili smo mladi in jezni, kaj smo pa vedeli? Mislili smo, da je bila subverzivna in nevarna na primer ruska avantgarda, Constablovi romantični angleški pejsaži pa so...
