Veliko poročamo o treh spomeniško zaščitenih Plečnikovih trafikah v Ljubljani, v katerih že davno ne prodajajo več tiskovin. Stoji pa v Ljubljani pod Plečnikovimi arkadami trafika s prodajalcem, ki ima med Ljubljančani nič manj legendarni status kot arhitektura, ki ga obdaja. Pa čeprav je njegova trafika lesena konstrukcija na kolesih, ki jo vsako jutro pripelje in postavi, popoldne pa spet pospravi. Na prvem prodajnem mestu pod Plečnikovimi arkadami iz smeri Tromostovja že desetletja časopise prodaja Rudolf Kovačič oziroma Rudi, kot ga kličejo stranke. »Nisem ulični prodajalec časopisov. Sem lastnik trafike in samostojni podjetnik,« protestira, ko se nam zareče, da je še zadnji neodvisni ulični prodajalec tiska v Ljubljani. Vendarle je zadnji prodajalec v mestu, ki se ukvarja izključno s prodajo tiskovin. »Osemintrideset let že prodajam časopise, začel sem okoli leta 1985. Kakšnih petnajst let se je vse dobro prodajalo, zdaj pa je branost padla in gre samo še navzdol. Ni več ljudi, včasih je bilo vse polno,« nam pove Rudi, ki je najprej prodajal v okolici Maximarketa, zadnjih 32 let pa je na zdajšnji lokaciji na Adamič-Lundrovem nabrežju.
V zadnjem času smo velikokrat opazili, da je njegovo prodajno mesto prazno, in ustrašili smo se, da se je nemara upokojil in je Ljubljana tako po tihem ostala brez še ene ikone. Pa ga spet srečamo v četrtek, nasmejanega kot vedno. »Zdaj delam samo dva dni in pol na teden. V četrtek, petek in polovično v soboto. Več mi ne dovoli davčna uprava,« nam nasmejano pojasni in doda, da ima to omejitev zaradi starosti, saj je že delno upokojen. Na vprašanje, ali namerava vztrajati s prodajo časopisov, izstreli svoj značilni: »Ja, ja, ja.« Ob tem takoj pripomni: »Junija bom imel 70 let, a bom še prodajal, dokler bo šlo, kaj pa naj.« Na ljubljansko tržnico se vozi z avtobusom in vlakom iz Šentruperta na Dolenjskem. »Pot mi vzame dve uri v vsako smer. Začnem ob sedmih in končam ob enih.«
Mladi ne berejo
»Zdaj so vsi na telefonih in je promet čisto padel. Branost je upadla in pismenost tudi. Mlajše generacije nič ne čitajo. Samo še na mobitelih funkcionirajo. Moje stranke so predvsem starejši,« pove Rudi. Pravi sicer, da je najboljši čas za prodajo spomladi in poleti, saj se takrat več ljudi odpravi na tržnico. Pozimi je najtežje, sploh, ker je na odprtem, a si pomaga z majhnimi grelniki, ki ga za silo ogrejejo, da lahko še naprej prodaja. Tudi mi smo opazili, da njegova polica ni več tako obložena, kot je bila v preteklosti. Kljub zrelim letom prodaja časopise s vso energijo in ne glede na vreme. »Rudi, tega pa že imam, hvala ti,« odvrne gospa, ki je samo za sekundo ošvrknila naslovnico, pa je Rudi že prekinil naš pogovor in ji ponudil svež izvod enega od tabloidov. Čeprav se nima za uličnega prodajalca, njegova osebnost daje pečat ulici. Ima veliko stalnih strank, ki kupujejo časopise izključno pri njem. »Rudi je legenda,« mimogrede odvrne ena izmed stalnih strank na vprašanje, zakaj ravno pri njem kupuje tiskovine. »Rada kupujem tukaj, saj se mi to zdi prav, in vedno grem tukaj mimo, da pri njem kupim še kakšen časopis. Sem hodim že kar dolgo,« nam pove gospa Marjana, ki kupi več različnih časopisov. »Evo, pa je deset evrov, to pa je že nekaj,« izkupiček komentira Rudi.
Brez najemnine
Rudi je prijazen opomnik in ostanek Ljubljane, ki izginja. Mesta in časa, ko je bil prodajalec najprej oseba in šele nato ponudnik blaga. Da ima skromni in prisrčni prodajalec iz Šentruperta svojo stojnico na tej dokaj prestižni lokaciji, pa ni samoumevno. Pred 19 leti je začasno zapustil prodajno mesto, saj si ni mogel privoščiti najemnine, njegova premična trafika pa naj bi bila dotrajana in neugledna. Ljubljančani so se takrat množično odzvali in se postavili priljubljenemu prodajalcu v bran. Tudi mestni svetniki različnih svetniških skupin so prispevali za obnovo njegove skromne trafike, naše časopisno podjetje Dnevnik pa je takrat prispevalo za zamenjavo nadstreška nad stojnico. Za prodajno mesto pod Plečnikovimi arkadami še zdaj ne plačuje najemnine. »Takoj bi propadel, če bi moral plačevati za prodajno mesto,« se še namuzne Rudolf Kovačič - Rudi, ikona ljubljanske tržnice, kot smo zapisali že pred 19 leti in drži tudi danes.