Ali si nismo vedno želeli živeti v sistemu, ki »sposobnim« omogoča izkoristi priložnost in obogateti? Ali ne nagrajujemo in občudujemo tistih, ki so sposobni stvari prodati po bistveno višji ceni, kot so zanjo plačali in s tem ustvarili velik dobiček? Ali ne deluje večina uspešnih podjetnikov na način, da s pomočjo prijateljskih povezav in lobiranj pridobiva posle, ki takšne dobičke omogočajo? Ali nam ni ponosni predstavnik »elite« solil pameti po tem, ko je v središču mesta prodajal nepremičnine po petkratni vrednosti »proizvodne« cene?
Seveda je povsem prav, da je država končno reagirala in vsaj malo pobezala v združbo visokih uradnikov, ki pogosto brez ustreznih znanj in kompetenc, politično nastavljeni za nedoločen čas, iz ozadja vodijo državo. Danes vsi vemo, da je bilo v postopku nakupa stavbe na Litijski vse narobe. Ob tem, kot vedno, pogrešam tudi odziv arhitekturne stroke, predvsem ZAPS. Očitno je namreč, da jo država povsem ignorira. Skoraj vsak arhitekt bi namreč lahko državi v tednu dni, do kvadratnega metra natančno povedal, koliko prostora bi z nakupom stavbe dobila in predvsem, ali je v stavbo mogoče smiselno umestiti programe, ki jih država potrebuje. Ob tem bi lahko podal tudi grobo oceno stroškov prenove. S tem bi odpadla večino vprašanj, na katera ministrica ni imela odgovora, in zelo verjetno do afere sploh ne bi prišlo.
A kot pri vseh aferah, ki se nam dogajajo, se zdi, da si zelo prizadevamo narediti mnoge spremembe predvsem zato, da se v resnici ne bi nič zares spremenilo. Spet smo namreč zapravili ogromno časa in energije le zaradi »neracionalne porabe« dveh, morda treh milijonov evrov. Ob tem pa pozabljamo na mnoge, precej večje projekte. Omejimo se tokrat le na projekte Slovenskih železnic. Prenova nadvoza nad Dunajsko cesto – most dolžine dobrih 60 metrov, preko katerega bo speljanih 6 tirov, bo stal 40 milijonov evrov. Gradnja poteka kot vzdrževalno delo, brez gradbenega dovoljenja. Za primerjavo: prenova Cukrarne je stala 23, prenova Roga 25 milijonov evrov.
Dve ponudbi za novo železniško postajo, ki je bila prvotno ocenjena na 160 milijonov evrov, sta znašali 260 in 290 milijonov evrov. Vrednost investicije v veliko novo železniško postajo v Rotterdamu, ki vključuje tudi obsežno postajo podzemne železnice in skozi katero gre dnevno 120.000 potnikov, je bila 240 milijonov evrov.
Ponudba za prenovo železniške postaje na Jesenicah je 170 milijonov evrov. Obnovljeno bo lepo modernistično poslopje arh. Rohrmana, zgrajeno leta 1955, skozi katero gre dnevno nekaj sto potnikov, zgrajen bo nov podhod z dvigali, ki bo povezal dva dela Jesenic, povečali bodo obseg tirov, kar bo omogočalo lažje skrajševanje železniških kompozicij. Za primerjavo – vrednost nove NUK je ocenjena na 102 milijona evrov, vrednost nove sodne palače, ki bi stala ob Dunajski cesti, pa je bila ocenjena na cca 130 milijonov evrov. Za NUK še nismo zbrali dovolj denarja, nove sodne stavbe ne bomo gradili.
A vrnimo se na kratko k Ljubljanskemu železniškemu vozlišču. Tudi v tem projektu je mnogo stvari narobe, kot na primer dejstvo, da je zaradi prodaje zemljišč zasebnim investitorjem zmanjkalo prostora za dovolj veliko avtobusno postajo in jo bo sedaj treba zgraditi na dveh lokacijah. Ob visokih investicijah v nov nadvoz, novo postajo nad tiri in pričakovano širitev nadvoza pri Orto baru je seveda povsem iluzorno pričakovati, da bodo danes živeče generacije dočakale poglobitev železnice skozi center mesta. A nihče se ne opogumi in jasno pove meščanom Ljubljane, da se je nekoč nekje skupina ljudi, ki ima možnost odločanja – ker gre za javne investicije in živimo v navidezni demokraciji, pomeni, da odloča v našem imenu in v našo korist – odločila, da v Ljubljani prog ne bomo poglabljali. To je sicer povsem legitimna odločitev, saj je povezana z visoko investicijo (še posebej, če jo vodi SŽ), problemi z visoko podtalnico in podzemnimi vodnimi tokovi ter slabo nosilnostjo tal v jugozahodnem delu mesta. Namesto sprenevedanja, da ostaja možnost poglobitve odprta, in zapravljanja dodatnih milijonov za globoko pilotiranje novih objektov, raje takoj izberimo traso in nemudoma začnimo graditi novo obvozno progo za tovorni promet, hkrati pa se lotimo izgradnje novih podvozov in podhodov, ki bodo bolje povezali mestne predele, ki jih železnica razdvaja. Mimogrede, ob prenovi proge med centrom in Brezovico ni nihče pomislil na ustrezno povečavo obstoječih podhodov v Rožni dolini, kar bi bil ob celotni investiciji povsem zanemarljiv strošek.
Zdi se nujno, da kot civilna družba izsilimo uzakonitev popolne transparentnosti in obveznega javnega nadzora vseh javnih investicij. Bliža se namreč Jek 2.
Arne Vehovar, Ljubljana
