Se počutite starega?

Niti ne, je pa res, da tečem več ne in nekatere stvari pozabljam. Zdi se mi, da sem še kar mladosten.

Kako bi opisali Braneta za volanskim obročem, ko ste še vozili reli, in danes?

Takrat sem bil zelo hiter, zadnjih deset let pa vozim počasneje, hitreje od 140 kilometrov na uro nisem peljal, pa čeprav imam avto, ki lahko pelje občutno hitreje. Sem v penziji, mudi se mi ne, zakaj bi potem divjal? Divjanja sem imel v življenju ogromno.

Pogrešate bolj dinamično in adrenalinsko vožnjo?

Sploh ne. Ko sem končal z dirkanjem leta 1991, sem začel s tečaji varne vožnje, ki so me prevzeli in sem na dirkanje pozabil. Pri moji starosti se je s počasnejšo vožnjo treba sprijazniti, možgani pravijo svoje in delajo počasneje. Kdaj pa kdaj me sicer zamika, da bi naredil še kakšen hiter krog.

Mnogi pravijo, da so za voznike po 70. letu potrebne osvežitvene vožnje, ki okrepijo samozavest in zmanjšujejo stres.

Seveda se strinjam. Bil sem zraven, ko smo urejali zakonodajo, po kateri morajo mladi vozniki v prvih dveh letih opraviti tečaj varne vožnje, nekaj podobnega sem hotel tudi za voznike, starejše od 50 let. To bi bilo koristno. Starejši vozniki morajo namreč narediti velik preskok v glavi, ko zamenjajo star avto za novega, ki ima kopico elektronskih pomagal in je vožnja drugačna. S tovrstnim tečajem bi lahko preprečili veliko nesreč. Reakcija pri novem vozilu je povsem drugačna kot pri starem, prav tako način vožnje.

Naše kognitivne sposobnosti upadajo počasi in jih kompenziramo z drugimi vrlinami, predvsem z izkušnjami in prevoženimi kilometri, zato posledic staranja ne opazimo takoj.

Vse se dogaja počasi. Največja je sprememba pri avtomobilih in nanjo nismo navajeni. Napredek tehnologije je vsako leto velik, za varno vožnjo pa je nujno, da spremembe spremljamo in se o njih poučimo.

Meni vozniško dovoljenje velja do dopolnjenega 80. leta starosti. Se vam to zdi normalno?

Je malce nenavadno. V Sloveniji imamo veliko poligonov varne vožnje in zdelo bi se mi smiselno, če bi uvedli obvezno udeležbo na enodnevnem tečaju vožnje, na katerem bi obnovili vozniške sposobnosti in bi lahko tudi starejši vozili drugače, bolj varno.

Mlajše generacije in družba nasploh so do starejših v prometu vedno bolj kritični in tudi nestrpni. Tudi sami to opažate?

V prometu tega niti ne opazim, me pa pri mladih moti, da skorajda ne uporabljajo smerokazov. Najbolj nevarna med vožnjo pa se mi zdi uporaba telefona. Dobro, da po novem prekrškarji dobijo tudi kazenske točke. Uporaba telefona med vožnjo se mi zdi nenavadna, saj imajo vsi sodobni avtomobili že vgrajen bluetooth, ki omogoča prostoročno telefoniranje. Kljub temu je na cestah še vedno veliko voznikov s telefonom v roki. Telefon v roki hkrati pomeni, da roke ni na volanu, kar je nevarno.

Pred meseci smo se tudi sami prepričali, kako zelo drugačna je vožnja, ko si starejši, in sicer s tako imenovanim simulatorjem staranja. Kaj se z leti najbolj spremeni?

Največja sprememba je, da možgani delajo prepočasi. Prej mi na primer, ko sem zapeljal na glavno cesto, nikoli ni bilo treba obrniti glave, oči so naredile vse, danes pa se ustavim, vsaj enkrat pogledam tako levo kot desno in šele nato speljem. Za vse skupaj potrebujem sekundo ali dve, nekoč sem takoj speljal. Počasnejši sem z reakcijami. Razlika je velika. Zato tudi ne vozim prehitro, ni smiselnega razloga.

Meni je bil največji izziv zagotovo slabši vid. Levo in desno brez premikanja glave nisem videli ničesar, zato sem se nekajkrat znašel v težavah.

Ja, res je, tudi sam imam, kot že rečeno, največ težav z omejenim vidom. Sta pa v prometu med starejšimi pogosta tudi srčni infarkt in možganska kap.

Kako zelo se starejši v prometu zavedajo svojih omejitev?

Mislim, da se jih zavedamo. V nasprotnem lahko hitro pride do nevarne situacije, morebiti celo do nesreče. Sebe pa seveda ne želim spraviti v nevarnost. Zelo mi pomaga, da ne vozim prehitro. Tudi moji kolegi vozijo počasneje, leta se nam resnično poznajo.

Mnogi, ki so mlajši, pravijo, da bodo pri dopolnjenih 80 letih rekli ne vožnji za volanom, a večina jih bo, ko bodo dopolnili 80 let, še vedno hotela voziti. Je tako težko shajati brez vožnje avtomobila?

Predvidevam, da mi bo, ko bo prišel ta čas, zelo težko. Vožnja mi daje svobodo, peljem se lahko v neki drug kraj ali pa zgolj do trgovine. Vse življenje sem živel z avtomobilom, zato imam potrebo po vožnji.

28 odstotkov slovenskih voznikov je starejših od 60 let. To so vozniki, ki so izpit opravljali v časih, ko so bile razmere na cestah drugačne.

Če imaš vozniški izpit, še ne pomeni, da znaš dobro voziti. Ključno je nabiranje izkušenj, do katerih lahko prideš le na cesti. Učimo se vse življenje. Vem, da je veliko starejših, ki bi šli rade volje v tečaj varne vožnje, so pa tudi takšni, ki se jim ne zdi potreben, saj menijo, da znajo vse.

Zgodba zase so krožišča, ki jih takrat, ko so starejši opravljali izpit, še ni bilo.

Na krožiščih imajo starejši največ težav, vsaj takšno je moje opažanje. Prepočasni možgani tu pridejo močno do izraza. Potem pa voznik za nameček še ne vklopi smerokaza. Nastane velika zmeda in možnost nesreče se poveča.

70 let je starost, ko voznik po podatkih Zavarovalnice Triglav postane bolj rizičen za povzročitev nesreče. V starosti od 84 do 90 let pa celo dvakrat bolj rizičen.

Starosti ni mogoče pretentati. Refleksi so slabši, tudi mišice ne delajo tako, kot so nekoč. Je pa seveda veliko odvisno tudi od samega človeka, v kakšni fizični kondiciji je. Če nekdo samo sedi, se to tudi pri vožnji pozna.

Starejši imajo pri izbiri avtomobila specifičen okus, saj večina prisega na športne terence, sploh manjše. Zgolj zato, ker se sedi visoko in udobno?

Tudi sam imam športnega terenca hyundaija tucsona ravno zato, ker sta vstop in izstop enostavna. Starejši nismo več tako gibčni, kot smo bili nekoč. Da bi se usedel v športni avto, mi ne pade na pamet. So pa športni terenci večji in težji ter posledično tudi bolj varni, varnost pa pri starejših šteje dvojno.

Zakaj se vi izbrali športnega terenca?

Najprej sem imel kono, ki pa mi je bila malce prenizka, zdaj pa imam že dve leti tucsona, s katerim pa ne prevozim veliko, zgolj kakšnih 10.000 kilometrov na leto. V primerjavi z nekaj 100.000 kilometri nekoč se to res zdi malo.

Na cesti ste vseeno veliko prisotni. Kako pa gledate na nedeljske voznike, med katerimi so tudi upokojenci, ki avta več ne uporabljajo vsak dan, njihova sprememba vožnje pa izvira iz njihovega dojemanja lastnih sposobnosti in omejitev, zato vozijo previdneje in počasneje?

Ob nedeljah mi marsikateri voznik kravžlja živce. Ko na primer tam, kjer je omejitev 60 kilometrov na uro, vozi zgolj s 40 kilometri na uro. Ker vem, da gre za starejše voznike, sem do njih uvideven in jim ne trobim. Očitno nekateri nimajo več občutka za hitrost, vožnje pa se bojijo. Na srečo med tednom v prometu teh težav ni.

Je demenca v prometu velika težava?

Je problem, čeprav ne poznam nikogar, ki bi se z njo spopadal.

Po eni strani si vsi želijo, da bi bili starejši čim dlje mobilni, a seveda ne na račun varnosti. So različne delavnice in osvežitvene vožnje za starejšega voznika smiselne?

Pred dvajsetimi leti mi delavnic za starejše žal ni uspelo uzakoniti, potrebe pa so iz leta v leto večje. Takšne delavnice ljudem pri vožnji resnično pomagajo.

Več znanja pomeni več samozavesti in manj stresa. Mnogi namreč vožnjo doživljajo kot stres, med njimi pa je več žensk kot moških.

Promet je velik stres. Ali imajo ženske res več težav, pa iz svojih izkušenj težko potrdim. Mislim, da starost na moške in ženske v prometu vpliva podobno. Seveda pa je danes v prometu veliko več žensk kot nekoč, skoraj vsaka ima vozniški izpit. Je pa zanimivo, da je promet počasnejši, kot je bil nekoč, saj se celo na avtocesti ni mogoče zelo hitro voziti. Prometa je enostavno preveč.

Si predstavljate dan, ko ne boste več vozili avtomobila?

Na to raje še nisem pomislil, si pa ne predstavljam, da nekoč ne bi mogel voziti avta. Tudi moji prijatelji, med katerimi je nekaj starejših od mene, še vsi vozijo. Sta se pa z leti moje dojemanje prometa in tudi način vožnje zelo spremenila. Vsem pravim, naj vozijo tako, kot so jih učili v šolah vožnje. Imam pa občutek, da jih je že 70 odstotkov to pozabilo. Starejši pač stvari pozabljamo. Staranje družbe je velik problem in bo z leti samo še večji.