Osmi februar. Kulturni praznik. Koga sploh še zanima? Inhibirani od mogočih širitev vojn in zaradi geostrateških konfliktov si nekateri ne upajo niti odpotovati. Drugi so v krču zaradi morebitnega izbruha nove epidemije. Tretje zaznamuje srdita jeza zaradi porasta kriminala in korupcije, krivic in poglabljanja neenakosti, pohlepnega bogatenja kvazielit, zlorab državnega premoženja in goljufij vseh vrst. Namočeni v blato krvavih in katastrofičnih novic postajamo besni in žaljivi, celo sovražni drug do drugega. Družbeni odnosi se razkrajajo v toksične in disfunkcionalne. Bo to postala naša nova družbena stvarnost, nova normalnost? Zdi se, da je v norih, mračnih, destruktivnih časih še toliko bolj potrebno negovanje tistega, kar plemeniti, ustvarjanja v dobrobit skupnosti. Spomnimo se slovitega avstrijskega nevrologa in psihiatra Viktorja Frankla, ki je v najbolj temačnih časih človeške zgodovine med drugo svetovno vojno v peklu koncentracijskih taborišč (tri leta je preživel v Auschwitzu, Dachauu in drugod) ustvaril nov terapevtski pristop, logoterapijo. Mnogim je pomagal preživeti zlo, v katero so bili ujeti, ter videti smisel, lepoto bivanja in spoštovanje življenja v okolju, v katerem je bil razvrednoten človek in vse človeško.
Četudi je bil Frankl obkrožen z grozo, je v njej ustvaril nekaj svetlega. Iz ustvarjalnosti ne nastanejo le pesmi in romani, knjige in predstave, slike in simfonije...