Elon Musk je v ponedeljek prek svojega družbenega omrežja X sporočil razburljivo novico, da je njegovo podjetje Neuralink, ki se ukvarja z razvojem povezave med človeškimi možgani in stroji oziroma računalniki, prvič vsadilo svoj čip v živega človeka. To samo po sebi sicer ni čista novost. Konkurenčno ameriško podjetje Blackrock Neurotech je leta 2016 prostovoljcu že uspelo omogočiti občutek otipa prek robotske roke. Tistega leta je Elon Musk šele ustanovil Neuralink. Je pa uspeh Muskovega podjetja vseeno zelo pomemben mejnik, saj vsadek deluje brezžično. Po doslej znanih podatkih, ki jih sicer ni v izobilju, naprava deluje prek bluetooth povezave. Gre za zelo praktično in energijsko učinkovito tehnologijo, po drugi strani pa za tehnologijo, ki ne omogoča hitrega prenosa zelo velikih količin podatkov. Strokovnjaki opozarjajo, da pri omejenem toku gotovo ne uspejo razločevati signalov vseh elektronov, ki jih beležijo in da zato gotovo prihaja tudi do mešanja signalov.
Če bodo v bodoče hoteli s povezavo omogočiti kaj bolj ambicioznega, bodo zagotovo morali rešiti problem ozkega grla prenosa količine podatkov. Musk je Neuralink sicer ustanovil prav z očitki, da so govor, tipkanje in drugi vmesniki, ki jih uporabljamo danes, prepočasni v interakciji z računalniki. Ni pa količina prenosljivih podatkov edini problem. Med drugim so tu še vprašanja pravilnega stimuliranja možganov. Tudi zato, da bi lahko prejeli in razumeli podatek, ki ga pošlje računalnik. Za rešitev množice problemov, ki še ostajajo, bo potrebno še ogromno korakov, ki niso zgolj nadgradnje obstoječe tehnologije. Bi pa uspešno doseganje vmesnih korakov do Muskovega končnega cilja prineslo tudi koristi za posameznike, ki ne morejo uporabljati svojih okončin ali pa imajo nevrološke bolezni, kot so Parkinsonova bolezen ali amiotrofična lateralna skleroza. Povezave možganov in strojev bi lahko tudi omogočile vid slepim in sluh gluhim, kot se glasi klasična obljuba s tega področja. Muskov končni cilj pa je vsekakor znanstvena fantastika oziroma transhumanizem – svet, v katerem si človeštvo s pomočjo tehnoloških vsadkov in povezav z računalniki ali umetno inteligenco izboljša naravne zmogljivosti ter preseže naravne omejitve.
Od poškodb možganov do odvisnosti od računalnikovega šepeta
Skeptiki medtem opozarjajo na nevarnosti tehnologije in bodočih inovacij na tem področju. Že ta hip je ena glavnih nevarnosti možganskih vsadkov, da lahko povzročijo poškodbe možganov. Nepravilnosti pri vsaditvi lahko povzročijo infekcije in vnetje možganskega tkiva, kar lahko poveča nevarnost Alzheimerjeve bolezni. Ker na področju vmesnikov med možgani in računalnikom (BCI – brain computer interface) preprosto še nimamo bogastva dolgoročnih raziskav učinkov na ljudi, je tudi težko napovedovati, kakšni stranski učinki znajo slediti. Porajajo se tudi pomisleki glede morebitnih težav s popravili vsadkov. Zelo pomembno je, da je vse okvare vsadka možno popraviti.
Potem so tu še pomisleki, ki so že dolgo tega zrasli na zelnikih znanstvene fantastike. Med prvimi je bojazen pred vdori v zasebnost. Če bodo računalniki lahko razumeli misli, bi slednje lahko tudi shranjevali v oblaku. Tako bi se posameznik zaščitil pred izgubo spomina. Po drugi strani pa bi bilo v teoriji možno do teh »podatkov« priti tudi brez soglasja. Standardni osumljenci so totalitarni režimi, obveščevalne službe, a tudi kriminalne združbe, ki se sedaj ukvarjajo s kibernetskimi napadi. Zakaj bi se ustavili zgolj pri shranjenih mislih? Isto bi v teoriji bilo mogoče početi z mislimi in občutki, ki jih imamo v živo. Pri tem je tudi zelo možno, da se vdora v naše najbolj intimno niti ne bi zavedali.
Zelo velika je tudi skrb pred zunanjimi manipulacijami. Znanstveniki so že leta 2015 uspeli razviti napravo, ki je zmogla z manipulacijami dela možganov, ki nadzirajo motivacijo in odvisnost, mišim na daljavo pošiljati ukaze, naj se vrtijo v krogu ali pa se držijo zgolj ene strani kletke. Z manipulacijami naših želja, strahov in podobnega, bi lahko tudi ljudi čakali takšni scenariji izgube svobodne volje.
Za konec pa je tu še bojazen matrice. Če bo povezava med mislimi in računalniki kdaj dovolj zmogljiva, bi lahko prišlo do situacije, ko se bomo ljudje lahko povsem potopili v virtualni svet. Če smo do zdaj pokazali, da smo od naprav, videoiger, podatkov in drugih vsebin odvisni, že ko moramo strmeti v zaslone, kakšen potencial za odvisnost predstavljajo virtualni svetovi, ki se jim lahko pridružimo zgolj s preusmeritvijo misli oziroma pozornosti ali pa pritiskom »mentalnega gumba«? Resne so tudi nevarnosti anksioznosti in depresije ob izgubi povezave z računalniškim delom misli. Slednjega bi znali dojeti kot sestavni del naše zavesti, njegovo odsotnost pa dojeli kot strašno vrzel v njej. Kot bi zavest doživela nenadno amputacijo svojega dela.
Prednosti in slabosti tehnologije, ki jo razvija Muskovo podjetje, so stvar vročih razprav, je pa treba priznati, da je brez praktičnih izkušenj veliko tega zgolj špekulacij. Možno je, da se marsikatera bojazen ne bo uresničila. Prav tako je možno, da se bo pojavilo kaj, česar si skeptiki in avtorji znanstvene fantastike še niso uspeli domisliti.