Naš kvartet si je to restavracijo želel obiskati že nekaj časa, tudi zato, ker smo slišali, da je kuhinjo s konceptom, jedmi in vinsko karto postavil slovenski kuhar. A morda smo predolgo čakali. Konec decembra smo bili edini, ki smo si želeli večerjati v Aninem vrtu v Savudriji, kar je, se zdi, botrovalo temu, da se natakarsko-receptorska ekipa nikakor ni mogla vživeti v naše počasno odločanje in naročanje, priznamo, zelo dolge večerje.
Po pričakovanju je na jedilnem listu veliko več ribjih kot mesnih jedi in še, naj poudarimo, cene so zelo spodobne, še posebej za vsega hudega vajene slovenske jedce. Jedilnik je zgoščen, s kakšnimi desetimi hladnimi in petimi toplimi predjedmi, pet je tudi glavnih. Hišni vinar je Prelac v vseh pojavnih oblikah, in ta vina so tudi edina, ki so na karti zapisana, je pa res, da se po hladilnikih skriva marsikaj, denimo Clai, Movia, Klenart, Damjanić, Zaro, Svetlik, Bordon, Roxanich, Ipša, Matošević ...
Začeli smo s Prelčevim penečim vinom, ki se lahko meri, pa tega ne rečemo kar tako, z najboljšimi slovenskimi peninami, pozneje pa natakali solidno svežo Cattunarjevo malvazijo, bogatejšo Matoševićevo belo zvrst Grimalda, Claievo macerirano malvazijo Sveti Jakov in pri glavnih jedeh zaključili še z Matoševićevo rdečo Grimaldo. Lep vinski izbor, lepe povezave z jedmi, in upamo si zapisati, da je v Istri težko piti boljša vina, konec koncev imajo tudi konkretno ceno, večina jih je okoli 50 evrov za steklenico.
Iz kuhinje so pozdravili z riževim krekerjem, nadevanim s sirom in olivami, poganjki rdeče pese in balzamičnim kisom. Za več spremljave kruhu je poskrbelo oljčno olje Mate, potem pa smo v enem zamahu poskušali pojesti vse hladne predjedi, ki so bile na voljo, in smo tudi jih. Ob pomoči Cattunarjeve malvazije, seveda. Bakalar je s tartufi in algami poskušal zbežati iz okvirjev, ki jih ta jed že skoraj preveč generično ponuja poletni turistični publiki, iz iste morske serije je bil žepni karpačo škampov z jagodičevjem in rdečo peso, ki pa je kar zbledel v primerjavi z mesnim delom hladnega začetka.
Karpačo boškarina
Zanimiv je bil karpačo boškarina, ki so mu pristavili olive, sir, vasabijev biskvit, nekaj jagodičevja in solato, razveseljevale so nas lokalne sušene mesnine z obeh strani meje: kraški pršut, salama, slanina in z olivami ter sirom polnjene italijanske paprike. Zmagovalec te faze večera pa je bil mariniran oslov file, ki so ga popestrili sir, maline in listnata solata. Lahko bi rekli, da v kuharskem štabu Aninega vrta dobro vedo, kdaj je treba gosta prepustiti klasičnim sestavinam in kdaj je treba jedi poudariti s kakšno avtorsko intervencijo. Po hladnih jedeh smo bili v vsakem primeru zelo zadovoljni in prijetno siti.
Pa se je šele zares začelo. Dagnje iz Strunjana pripravijo povsem enostavno, z veliko česna in salikornijo. Paccheri so se družili z izvrstnim jelenovim ragujem. Polnjene testenine s sirom so na nas čakale s četico gamberov na grahovi omaki. Tako kot mora biti, a je treba reči, da so v družbi simpatične Claijeve visoko macerirane malvazije slavili fuži s črnimi tartufi, ki jih ne pripravijo na maslu, smetani ali siru, ampak zgolj z rumenjakom. Samo zaradi njih se bomo še vrnili, smo si rekli in se posvetili glavnim jedem in rdeči Grimaldi, ki so jo pri Matoševiću pridelali ravno za takšne trenutke.
Fuži s tartufi
Čeprav je del omizja še vztrajal pri belem vinu. Razumljivo, večina človeštva še vedno pije belo, ko recimo uživa v hobotnici v paradižnikovi omaki s penasto polento ali pa ob tisti dan ulovljenem listu (za dve ali tri osebe), ki ga je član kvarteta vešče operiral pri mizi. Zraven je šlo nekaj natančno pečenega krompirčka in olive in kapre za svežino. Rdeče vino je šlo na slastnega prašička v testu, le na videz podobnega wellingtonu, smo ugotavljali, medtem ko smo glasno hvalili vse tri glavne jedi.
A sladice boste tudi, je rahlo utrujena naveličano vprašala receptorka v vlogi natakarice. Jasno, da bomo, in zraven bomo še sladko vino: beli muškat, ki ga v Motovunu prideluje Tomaz. Lepo se je rimal tako s tortico čokoladnega moussa z limoninim sorbetom kot s hruško, kuhano v grappi in refošku z zabajonejem in lešnikovim sladoledom. Celo na krožnik sirov (z imenom muu-bee-mee) je dobro šel, čeprav so bili v seriji različno pikantni in dišeči kozji sir, dimljena rikota, brie in gorgonzola z medom.
Tortica čokoladnega moussa z limoninim sorbetom
In ja, tudi žganje bomo spili, saj se v jedilnici ponosno baha velik sod, naložen z žganicami in grenčicami Nonino, mi pa smo se kot zapriseženi lokalpatrioti odločili za lokalno dozo težkih alkoholov iz buzetske destilarne Aura, najbolj je ugajalo žganje, aromatizirano z olivami in mandlji.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
