Popularna glasba ima veliko definicij, a osnovne značilnosti bi bile, da gre za glasbo, ki velja za nasprotje umetniški ali resni glasbi in pri kateri prvi pogoj za kariero ni akademska izobrazba, ampak so njeni akterji prej in po pravilu samouki. Obenem pa gre za glasbo, ki prek nosilcev zvoka dosega najširše sloje prebivalstva. Kot taka je marsikdaj deležna opredelitve, da je šund, pa naj gre za narodnozabavno ali punk glasbo.
Med narodno in country glasbo
Vse te značilnosti premore oberkrainer ali narodnozabavna glasba na čelu s Slavkom Avsenikom, čigar vlogo pri nastanku in razvoju omenjenega glasbenega žanra bi se dalo primerjati z vplivom Hanka Williamsa na ameriški country in posledično na kasnejši rock'n'roll. Če je Williams utemeljil še danes delujoči model kavboja s kitaro, je Avsenik s svojo zasedbo utemeljil lik v kranjsko nošo odetega harmonikarja. A čeravno Williams in Avsenik drug za drugega bržkone nista vedela, kot to velja še za kakega Avsenikovega vrstnika med ameriškimi glasbeniki, kot na primer Hala Blaina, najslavnejšega studijskega bobnarja 60. let, ali Leeja Hazlewooda, med drugim avtorja skladbe These Boots Are Made for Walking, so povezave med slovensko proto narodnozabavno glasbo in ameriško country glasbo tudi povsem neposredne.
Prvi posnetki slovenskih polk in valčkov so v 30. letih prejšnjega stoletja namreč nastali v ZDA med slovenskimi izseljenci v Clevelandu, kjer je nastala cleveland polka, njen prvi zvezdnik pa je bil Frankie Yankovic, Američan slovenskega rodu, ki je leta 1986 prejel tudi nagrado grammy. Leta 1948 je Yankovic v ZDA prodal milijon nosilcev zvoka priredbe country skladbe Just Because v stilu polke, s čimer se je clevelandska polka uvrstila med žanre, ki so uradno priznani del americane, torej ameriške narodne glasbe. A clevelandska polka, ki se je v ameriških razmerah razvijala po vseh pravilih v ZDA tedaj že obstoječe in delujoče glasbene industrije ter v 30. letih prejšnjega stoletja nizala plošče z naslovi, kot sta Hooray Slovenes in Happy Jugoslavs, med rojaki v domovini dolgo ni bila znan pojav. Vsaj ne širše, je pa sumiti, da so bili z njo seznanjeni posvečeni ljudje, kot je bil Vilko Avsenik, izumitelj oberkrainer žanra v senci. Izseljeniška polka je postala širše znana šele kasneje prek zasedbe The Vadnals, ki je v 70. letih gostovala v Sloveniji in zbudila pozornost z uspešnicami, kot sta No pivo today in Ta glažek je prazen (ne gremo še narazen).
Oberkrainer glasba
Kot naj se kvintetne formacije kot prva niti ne bi spomnila brata Avsenik, temveč tržiški glasbenik Franci Šarabon, oberkrainer glasba ni nujno nastala ne vedoč za cleveland polko. A izraza oberkrainer se je leta 1954 v vsakem primeru spomnil urednik na celovškem radiu Fredi Rauch, potem ko je na kopališču iz zvočnikov slišal skladbo Golica, ki jo je tistega leta posnel Gorenjski kvartet, v katerem so bili ob Slavku Avseniku še njegov brat Vilko na klarinetu, Franc Košir na trobenti in Franc Ogrizek na baritonu. Izraz oberkrainer je torej nastal neposredno po zaslugi Avsenika oziroma skladbe, ki je nastala po diktatu ritma predilnega stroja v tovarni Tosama v Savljah, kjer je Avsenik v času nastanka skladbe delal v nočni izmeni, da je lahko preživljal novonastalo družino, s katero se je preselil v Ljubljano. Tudi podatek, da je v Ljubljano iz Begunj, potem ko so ju v tovarni Elan s soprogo odpustili, prišel s kolesom (brez prestav), ker ni imel denarja za vlak, je zgovoren.
A vse to se nemara ne bi zgodilo brez usodnega padca na smučarski skakalnici. Avsenik je imel v mladosti predvsem športne ambicije. Bil je državni reprezentant v skokih, čeravno tudi že vešč igranja harmonike, saj je v Begunjah odraščal v okolju družinske gostilne, kjer je bila živa glasba ves čas prisotna. Že leta 1936 je z bratoma in sestro zaigral v družinskem ansamblu, ki ga je ustanovil njegov oče in ki je igral v družinski gostilni ter po okoliških veselicah. Kot je pozneje povedal sam, si je v tistih letih nabiral izkušnje, na kakšen način glasba učinkuje na ljudi oziroma plesalce.
Z bolečinami v hrbtu
Leta 1952 si je na tekmi v Celovcu pri padcu poškodoval hrbtenico, zaradi česar je moral skakanje opustiti, bolečine v hrbtu pa so ga pestile vso glasbeno kariero, kajti tudi klavirska harmonika je težka blizu deset kilogramov. Obenem so Avseniki veljali za garaško zasedbo. Ena od legend pravi, da naj bi igrali celo v plenicah, da jim ni bilo treba zapuščati odra. Po opustitvi skakalne kariere, selitvi v Ljubljano in zaposlitvi v Tosami je leta 1953 ob posredovanju leto starejšega brata Vilka, ki je v radijskem orkestru, ki ga je tedaj vodil Bojan Adamič, igral klarinet, dobil priložnost, da je v radijski oddaji nadomestil harmonikarja Avgusta Stanka.
Leta 1903 rojeni in 1976 umrli Ljubljančan (z Vodmata) Stanko je bil po ustanovitvi Radia Ljubljana leta 1928 ena prvih slovenskih radijskih glasbenih zvezd, saj je bil stalni harmonikarski spremljevalec ljudskih pevcev, ki so nastopali v radijskih oddajah. Avsenik, čeravno ni nikoli znal pisati in brati not, je leta 1953 torej stopil v čevlje največjega. Obenem je ustanovil Trio Slavka Avsenika, v katerem sta bila še Lev Ponikvar na kitari in Jože Kelbl na basu. Eden od momentov tako te prve kot končne Avsenikove zasedbe in vseh tistih vmes je bil, da niso bile sestavljene iz ljudskih godcev, kar je sam pravzaprav v osnovi bil, temveč glasbenikov, ki so bili vešči malodane vseh tedaj aktualnih zvrsti glasbe, vključno z jazzom. Lev Ponikvar, leta 1917 rojeni kitarist, je bil v osnovi kitarist radijskega orkestra, ki ga je prav tako odkril Bojan Adamič, samo po sebi zgovorno pa je, da je nemška znamka kitar Framus, ki jo je Ponikvar proslavil, izdelala model, ki se imenuje po njem – Framus LP 10 Leo Ponikvar. Ob Vilku Avseniku so tudi drugi člani zasedbe, kot sta Mik Soss in Albin Rudan, izhajali iz akademskih oziroma jazzovskih vod, kar je dalo glasbi Avsenikov prepoznavno poseben in popularnoglasbeno uspešen zven.