Vlada je v sredo enotno podprla novelo zakona o javni rabi slovenščine, ki naj bi slovenski jezik varovala tudi v digitalnem okolju, kjer so v uporabi operacijski sistemi računalnikov, pametni telefoni, avtomobili ter druge naprave, ki prek besedilnih in govornih vmesnikov komunicirajo s svojimi uporabniki. Ministrica za kulturo Asta Vrečko je na seji vladi med drugim izpostavila dva skrajna primera iz prakse – operacijski sistem windows, kjer se je našel interes, da so ga poslovenili že pred več kot tridesetimi leti, ter Apple, ki po več pogajanjih, nazadnje s predstavniki podjetja in ministrico v Bruslju, še vedno ni prevedel svojega operacijskega sistema in storitev za slovenski trg. Posodobljeni zakon naj bi bil zdaj vendarle tudi za Apple dovolj zavezujoč. Zakon o javni rabi slovenščine je bil sicer sprejet leta 2004, leta 2010 pa so ga osvežili z manjšimi popravki.
O jezikovnem zakonu brez jezikoslovcev
Predlog novele zakona o javni rabi slovenščine je ministrstvo v javno enomesečno razpravo dalo konec junija letos. Očitki so sicer bili, da je bilo časa premalo, vseeno pa je zainteresiranim uspelo ministrstvu predložiti kar nekaj pripomb. Denimo jezikoslovci pri komisiji za slovenski jezik v javnosti pri SAZU so pripombe poslali dvakrat, v daljši in krajši verziji, obiskal jih je celo ministričin svetovalec za medije dr. Lenart J. Kučić in jim na neki način obljubil, da jih bodo upoštevali. A ko predlog novele gledajo zdaj, pravi dr. Marko Snoj, niso upoštevali ničesar tehtnega. »Kučić je celo povedal, da pri zadnji prenovi zakona ni sodeloval noben jezikoslovec. Si predstavljate prenovo zakona o zdravstveni dejavnosti, pri kateri ne bi sodeloval noben zdravnik?« se zdaj čudi dr. Snoj.
Med pripombami je po njihovem mnenju posebno problematičen predvideni 18. člen, ki bi moral po mnenju jezikoslovcev izpustiti »referenčne korpuse standardne slovenščine«, saj lahko celovito informacijo o slovenskem jeziku ponudijo zgolj slovarji, tudi narečni, ki pa jih recimo korpusi ne poznajo. »Ti strokovni izrazi lepo zvenijo, predvsem za tiste, ki s korpusi ne delajo, s korpusi pa v bistvu delamo samo jezikoslovci, in to zna potegniti za seboj katastrofo. V starem zakonu je pisalo, da morajo biti imena podjetij in lokalov v slovenskem jeziku, zdaj pa, ker ne vemo več, kaj vse slovenski jezik je – priročniki so po mnenju ministrstva zastareli –, so lahko imena podjetij vse, kar prinašajo korpusi,« razmišlja dr. Snoj.
Opozarja, da tu nedvomno tiči zanka. Če ne želimo imeti imen obratov in lokalov, kot sta denimo Svaštarnica in Guacamole fast food, »moramo za referenčni vir imenovati portal, ki združuje vse predlagane vrste virov. To je portal Fran.si. Ta namreč poleg vseh slovenskih knjižnih besed vsebuje tudi narečne in stare ter seveda tudi vse izvorno tuje besede in besedne zveze, a šele ko se te ustalijo v splošni rabi.«
Slovenščina v avtih
Problematičen je bil tudi člen, ki proizvajalce avtomobilov, televizorjev, pralnih strojev in podobnih naprav zavezuje k rabi slovenščine, če imajo na trgu več kot desetodstotni delež. »Ko sem to videl, sem takoj poklical na ministrstvo za kulturo in prosil za pojasnilo, od kod so dobili te odstotke. Kajti mnogi proizvajalci sploh nimajo tolikšnega tržnega deleža na našem trgu, torej praktično nobenemu ne bi bilo treba ponujati vmesnikov in menijev v slovenščini. Pojasnili so, da je šlo za neki predhodni predlog, ki pa so ga pozneje umaknili,« pravi Blaž Poženel,odgovorni urednik Motorevije pri AMZS.»Do včeraj tega na svoji uradni strani sicer še niso korigirali, je pa dostopno na uradni strani državnega zbora.«
Blaž Poženel o trenutnem stanju na trgu pravi, da v bistvu že zelo veliko avtomobilov pri nas zna slovensko, pri nekaterih pa slovenščine še vedno ne najdemo. »Slovensko denimo že dolgo znajo vse znamke avtomobilov, ki spadajo pod koncerna Volkswagen (VW, Škoda, Seat, Audi) in Renault (Renault, Dacia, Nissan), po našem pozivu so pohiteli tudi pri nekaterih drugih znamkah oziroma koncernih. Koncernska delitev je sicer razumljiva: skupne tehnološke platforme koncernskih avtomobilov omogočajo poenotene multimedijske in asistenčne sisteme, zato v slovenščino prevedeni ukazi za en avto oziroma eno znamko delujejo tudi v drugem avtu istega koncerna,« pojasnjuje Poženel. Težava pa so še vedno manjše avtomobilske znamke, predvsem tiste z Daljnega vzhoda, recimo kitajske znamke avtomobilov. Med tistimi kitajci, ki so že na slovenskem trgu, po njegovem vedenju nobeden ne zna slovensko.
Nekoliko problematično se mu zdi tudi, kako bo osvežen zakon prisilil proizvajalce, da ga upoštevajo v členu, kjer je govor o govornih pomočnikih oziroma vmesnikih, kot sta denimo Siri pri Applu in Alexa pri Amazonu. »Tak sistem je dosti težje izdelati, ker je zadaj umetna inteligenca – ne gre le za prevode, ampak je treba jezikovni korpus zamenjati na smiseln način. Tak sistem potrebuje znanje, da prepozna vse nianse posameznega jezika. Vprašanje pa je, ali bodo proizvajalci privolili v to.«