Nepreslišano: Ali Žerdin, urednik

Razumem, da obstajajo okoliščine, ko je za delodajalca smiselno, če se zaposleni štempljajo, ker tako zahteva produkcijski proces. Prihod, odhod, malica, nadure, dežurstvo. Razumem, da obstajajo okoliščine, ko je v interesu zaposlenih, če zahtevajo evidentiranje časa, ko so na delovnem mestu, ker se s tem zavarujejo pred izkoriščanjem. Države – zakonodajalcev, vlade in inšpekcij, ki bi vse poklice in vsa delovna mesta nategovali na isto kopito – pa ne razumem. Obstajajo namreč številna delovna mesta, ko delodajalce zanima zgolj, ali so stvari narejene, delavcem pa ni v interesu, da bi se štempljali. Ker šteje zaupanje.

Ambicija, da zakonodaja podjetjem in zavodom nalaga, naj z znanstveno natančnostjo merijo tisto, kar je nemerljivo, ni od danes. Ne gre za inovacijo Levice, stranke sedanje vladne koalicije. Problem je v nekoliko protislovnem pogledu na delo in produkcijo. Za Levico je delo dejavnost, ki ustvarja presežno vrednost, prisvajanje presežne vrednosti pa je izkoriščanje. Vendar so v Levici med bralnimi vajami najbrž naleteli tudi na zaprašene Marxove spise, ki govorijo o delu kot generičnem bistvu človeka. Če ni alienacije, odtujenosti, delo ni le vir denarja, ki omogoča preživetje. Je nekaj več. Ima smisel. So ljudje – verjamem, da jih ni malo –, ki delajo zato, ker radi delajo. Ker jim delo omogoča, da ustvarijo nekaj dobrega. Seveda, pri tem so tudi muke, neprijetni detajli. Vendar obstajajo ekipe, ki si na koncu dneva rečejo: »To smo dobro naredili.« In ko se te ekipe ob koncu delovnega dne štempljajo, se njihova ustvarjalnost ali predanost poklicnemu poslanstvu spremeni v administrativni podatek. Sobotna priloga Dela

Nepreslišano Ali Žerdin