Janez Hočevar, splošno znan pod vzdevkom Rifle, je fenomen, kakršnih je zelo malo – po eni strani vrhunski igralec, ki v širši zavesti velja zlasti za izjemnega komedijanta, a je na svoji dolgi in bogati ustvarjalni poti oblikoval tudi vrsto presežnih stvaritev v drugih gledaliških zvrsteh ter prejel skoraj vse možne nagrade, po drugi strani pa nekakšen »ljudski človek«, ki je v splošno slovensko kulturo (in družbo) vstopal na zelo raznovrstne načine ter v njej pustil globoko in nekako brezčasno sled, ko se zdi, kot da ima vsaka generacija »svojega« Rifleta.
Od recitacij do gledališča
Rodil se je leta 1940 v Ljubljani; njegov oče Jožef je bil trgovec, mati Dora pa gospodinja. Odraščal je na Viču in v mladosti ga je pritegoval predvsem šport; treniral je na primer plavanje ter vaterpolo. Kakor je pripomnil nekoč, ga gledališče kot dijaka – hodil je na nekdanjo sedmo državno gimnazijo v Ljubljani, danes Gimnazijo Jožeta Plečnika – niti ni pretirano zanimalo, pa čeprav ga je z materjo in sestro Meto (ta se je pozneje najprej uveljavila kot arhitektka, nato pa kot scenografka, gledališka režiserka ter predavateljica) razmeroma pogosto obiskoval. Vseeno so ga učiteljice rade določale za recitatorja na šolskih proslavah; nemara je tudi to, vsaj po ovinku, prispevalo k njegovim poznejšim življenjskim odločitvam, kajti recitiranja ga je tam občasno učila igralka Sava Sever, sestra njegove profesorice slovenščine. Podoben ovinek je sledil ob koncu srednje šole: zaradi nekoliko vetrnjaške narave ni opravil mature, zato si je moral v »prehodnem letu« poiskati honorarno zaposlitev – našel jo je v ljubljanski Drami, kjer je opravljal različna tehnična dela, bil je denimo lučkar, tudi statist, pri tem pa od blizu spremljal ustvarjanje nekaterih legend slovenskega gledališča, kakršna sta bila Stane Sever ali Duša Počkaj. In med sezono je tako pomislil, da nekaj igralske nadarjenosti premore tudi sam.
Tako se je leta 1959 po (tokrat uspešni) maturi vpisal na takratno Akademijo za igralsko umetnost, kjer je študiral dramsko igro pri profesorici Vidi Juvan. Že med študijem je sodeloval v predstavah različnih gledališč, od bolj eksperimentalnega Odra 57 do Drame, ob njegovem izteku pa je za vlogi državnega pravdnika ter Sganarella v akademijskih predstavah Bratje Karamazovi (1962) in Zdravnik po sili (1963) prejel študentsko Prešernovo nagrado – prvo v nizu številnih priznanj, ki so nato sledila skozi čas. Leta 1966 je postal član ansambla SNG Drama Ljubljana, kjer je ostal do leta 1974; to obdobje je bilo za njegov umetniški razvoj zelo pomembno, saj se je po eni strani uveljavil kot igralec modernega tipa, z realističnim ter polnokrvnim oblikovanjem likov, po drugi pa tudi kot izvrsten interpret komičnih vlog, sposoben ekspresivne in natančno odmerjene igre. Kljub uspehom se je po osmih letih odločil, da Dramo zapusti in postane svobodni umetnik, kar je bil za tisti čas nenavaden korak. Marsikdo se mu je odkrito čudil, da si želi varno okrilje ugledne ustanove menjati za negotovo pot svobodnjaka, še zlasti zato, ker je imel takrat že družino (s soprogo Majo Boh, prav tako igralko, imata sicer štiri sinove), toda kakor je priznal pozneje, ga je začel institucionalni okvir sčasoma utesnjevati. »Naveličal sem se iskati svoje ime po službenih oglasnih deskah, da bi videl, v kateri vlogi sem zaseden.«
Gost vsakega slovenskega doma
Odločitev za samostojno pot, ki je, kot pravi, ni obžaloval, mu je poleg želene prostosti prinesla tudi nekaj težav – če je lahko po eni strani izbiral vloge, ki so ga zanimale, je bil po drugi primoran, da zaradi preživetja sprejme tudi projekte, ki mu morda niso bili tako blizu, a so namesto za užitek v delu poskrbeli za plačane položnice; zavrnil je le redke. V naslednjih letih se je področje njegovega delovanja zato znatno razširilo – delno iz ustvarjalne radovednosti, delno pa iz nuje. Razcvet slovenske televizijske produkcije ob koncu 60. let prejšnjega stoletja mu je denimo omogočil redno nastopanje v različnih nadaljevankah, skozi katere ga je postopno spoznalo tudi širše občinstvo, pa naj je šlo za epizodne vloge v humoristični uspešnici Mali oglasi (1969) in Dekameronu (1971), ali za pa glavne like otroških nadaljevank Trapollo HH 33 (1970) ter Naočnik in Očalnik (1971); toda če so ga pred pol stoletja mimoidoči na ulici prepoznavali kot »tistega nerodnega detektiva z oglatimi očali«, postane za poznejše generacije poosebljenje nekih drugih emblematičnih televizijskih likov, kot je na primer doktor Krota iz serije Naša mala klinika (2004–2007), danes pa recimo inšpektorjev oče v kriminalni nadaljevanki Primeri inšpektorja Vrenka. Prav tako je od začetka 70. let dokaj redno nastopal tudi v filmih, sicer pogosto v manjših ali stranskih, vendar pa zato nič manj opaznih vlogah, med katerimi je mogoče omeniti vsaj Valentinčiča v filmski predelavi radijske groteske Butnskala (1985); vsekakor pa ne moremo mimo njegovega osrednjega filmskega nastopa – to je bil tragični lik Zorka v celovečercu Kavarna Astoria (1989), za katerega je bil večkrat nagrajen, v njem pa je pokazal res mojstrsko sposobnost pretehtanega odstiranja čustvenih plasti.
Ves ta čas – in vse do danes – je redno gostoval tudi na skoraj vseh slovenskih gledaliških odrih, še najbolj pogosto v Mestnem gledališču ljubljanskem in ljubljanski Drami, zadnja leta pa predvsem v koprskem gledališču ter novomeškem Anton Podbevšek Teatru. Med množico njegovih gledaliških stvaritev (samo resnih vlog je odigral okoli 60) lahko na tem mestu izpostavimo le vloge Jermana v Cankarjevih Hlapcih, Millerja v predstavi Spletka in ljubezen (obe MGL) in Fausta v igri Don Juan in Faust (Drama SNG Maribor), za katere je leta 1981 prejel nagrado Prešernovega sklada. Toda pri tem velja omeniti tudi več kot 800 ponovitev monokomedij, v katerih je igral sodobno verzijo Švejka ter z njimi obveljal za nekakšnega začetnika slovenskega stand-upa.
Zagotovo največjo priljubljenost pa si je pridobil z dvema projektoma, ki sta segala izven običajnih okvirov igralskega delovanja in po katerih s(m)o ga poznali v skoraj vsakem slovenskem domu: prvi je bil seveda kultni Moped show, satirična radijska oddaja (in pozneje tudi predstava), ki jo je z njenim idejnim nosilcem Tonetom Fornezzijem - Tofom in drugimi sodelavci soustvarjal od samega začetka leta 1978 – na njenem vrhuncu v 80. letih naj bi jo redno spremljalo več kot milijon ljudi. A dokončno je neke vrste »obraz naroda« postal kot voditelj znane televizijske akcije Podarim dobim, v osnovi namenjene zbiranju sredstev za slovenske smučarje (ter pozneje tudi druge športnike), ki je od leta 1984 na svojevrsten način krepila tukajšnjo nacionalno zavest. In zaradi katere ga celo danes marsikdo še vedno vpraša po značilni garderobi: »A tisto kapo in šal še imaš?«
