Ob ustanovitvi se je na šoli sprva učilo zgolj 50 učencev. Na šoli vse učne ure poučujeta dva učitelja, eden snov razlaga v hebrejščini, drugi v arabščini. Skupaj 2000 otrok – šola se je zdaj razširila že na več krajev – se od prvega razreda dalje ne uči zgolj jezika drugih, temveč tudi pesmi drugega naroda. Vsi skupaj prisluhnejo dvema pogledoma na zgodovino – na judovsko in palestinsko. Učitelji v šoli so nad atmosfero sobivanja kultur navdušeni. Želeli bi si, da bi takšno vzdušje vladalo tudi zunaj šolskih poslopij – v družbi. »Ker je vojna in je bilo izgubljenih na tisoče dragocenih življenj, ni čas za praznovanje. Čas je za rešitev. Odločeni smo, da bomo še naprej iz dneva v dan premagovali nasprotja za boljšo prihodnost vseh, tako Judov kot Arabcev,« razlaga Dani Elazar, vodja šole. Slabo polovico potrebnih sredstev za delovanje šola dobi od donatorjev, drugo polovico od izraelskega ministrstva za izobraževanje, delček pa s šolninami. Da takšno razumevanje za sobivanje ni zaželeno v vseh delih izraelske družbe, se je pokazalo pred devetimi leti, ko so šolo poskušali zažgati, na stene učilnic pa so napisali »Smrt Arabcem«.
Šolarji prihodnosti
Leta 1998 je skupina izraelskih staršev, ki niso želeli, da bi se njihovi otroci izšolali v šolah, ki ločujejo judovske in arabske otroke, ustanovila posebno šolo. Šola Max Hayne z roko v roki poskuša krepiti razumevanje enega naroda za drugega z mešanimi razredi od otroškega vrtca pa vse do dvanajstega razreda. Pred dnevi je šola za svoje aktivnosti odpravljanja predsodkov in rasizma med narodoma prejela mednarodno nagrado.
Šola Max Hayne z roko v roki poskuša od časov po atentatu na Jicaka Rabina krepiti razumevanje enega naroda za drugega z mešanimi razredi od otroškega vrtca pa vse do dvanajstega razreda.
