S tiralico še vedno iščejo zapornika Tomaža Simoniča, ki je pobegnil 5. oktobra. Sedemintridesetletnik, med prijatelji bolj znan kot Satan, je iz zapora na Dobu v spremstvu pravosodnega policista prišel na zdravniški pregled v ljubljanski klinični center. A se je pred kliniko pognal v beg in skočil na skuter, s katerim naj bi nanj čakal nek moški. Pravosodni policist se je pognal za njima, Simoniča mu je celo uspelo spraviti s skuterja, a mu je na koncu vseeno pobegnil. Nekdanji borec MMA je prestajal desetletno kazen zaradi poskusa uboja nekdanjega dekleta leta 2015.
Gre za letos edini uspeli pobeg zapornika, bili pa so še trije poskusi, ki so jih uspešno preprečili: z oddelka Murska Sobota ter v okviru spremstva v zdravstveno ustanovo z oddelka Novo mesto in iz zapora Ig. Kakega klasičnega bega iz zaprtega, fizično in tehnično varovanega dela zapora ni bilo. Lani sta se zgodila dva pobega obsojencev z delavnic, ki jih izvajajo v novogoriškem oddelku koprskega zapora. Predlani uspelih pobegov ni bilo, poskusov pa je bilo devet, od tega trije v prevzgojnem domu Radeče. Dva poskusa sta se zgodila med spremstvom – iz poslopja sodišča in iz urgentnega oddelka bolnišnice, šest pa iz zaprtega dela zapora – šlo je za primere rezanja rešetk, kopanje luknje v steno, nekdo je plezal na ograjo sprehajališča. V Novi Gorici so med pregledom bivalnih prostorov za straniščnim kotličkom našli luknjo v zidu.
Upanje polagajo v Dobrunje
Pobegov iz zaprtih delov zaporov je na splošno malo, od leta 2012 do lani trije. Se pa nikoli od ustanovitve uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (UIKS) leta 1995 ni zgodilo, da bi zaprtemu v zaprtem delu zavoda pomagal kdo od zaposlenih. Vsak pobeg ali poskus skrbno analizirajo in na podlagi ugotovitev poskušajo odpraviti morebitna tveganja ponovitve. »Pobegu lahko botrujejo različni dejavniki, vse primere je težko dati na skupni imenovalec. Pomembni so tako človeški faktor kot arhitekturne značilnosti posameznega zapora,« pojasnjujejo na UIKS in dodajajo, da večina naših zaporov ni bila grajena za ta namen, razen zapora na Dobu in v Kopru. To vpliva na prostorske pogoje, ki jih poleg arhitekturnih danosti dodatno omejuje prenapolnjenost, s katero se soočajo že dalj časa. Mimogrede, največja »gneča« je v ljubljanskem zaporu, kjer imajo trenutno 171-odstotno zasedenost. Sledita mu novomeški in celjski zapor s 128-odstotno zasedenostjo.
»Kljub temu smo v zadnjem obdobju izvedli več prostorskih izboljšav in tehničnih posodobitev varovanja. Gradi se novi zapor v Dobrunjah v Ljubljani, ki bo reševal tudi druge prezasedene lokacije moških zaporov,« pravijo na UIKS. Poudarjajo, da pričakujejo sodoben, varen, human, vključujoč in resocializacijsko usmerjen zapor, ki bo ustrezal vsem sodobnim varnostnim standardom. Dodatno opozarjajo na pomanjkanje zaposlenih, predvsem pravosodnih policistov – potrebovali bi dodatnih sto. A glede na majhno število pobegov v primerjavi z drugimi državami zaključujejo, da so naši zapori varni.
Pobeg ni kaznivo dejanje
Kaj pa pobegi žensk? Teh je malo. Zadnji iz zapora na Igu se je zgodil leta 2013. Zaradi nepazljivosti pravosodnega policista je obsojenka pobegnila skozi glavni vhod in se naslednji dan sama vrnila. Letos so imeli en poskus pobega med spremljanjem v zdravstveno ustanovo.
Če nekdo s silo ali grožnjo, da bo neposredno napadel »življenje in telo«, pobegne iz zapora ali pripora, je zagrožena kazen do tri leta zapora. Sicer sam pobeg ni kaznivo dejanje, se pa lahko obsojenca zaradi disciplinskih prestopkov disciplinsko kaznuje. Med disciplinske prestopke na primer spada izdelovanje, vnašanje ali posedovanje predmetov za napad, pobeg ali storitev kaznivega dejanja in poskusa pobega ter pobeg ali poskus pobega s prestajanja zaporne kazni. Zaprta oseba si po begu tako ne more več obetati nobenih ugodnosti. Če obsojenec pobegne s prestajanja kazni, izvršitev preostanka kazni ne zastara.