Kljub mojim zelo zrelim letom si na ta vprašanja ne znam odgovoriti. Nimam tako globokega zgodovinskega spomina, ker sem »premlada«, da bi ga lahko imela. Povsem mogoče je tudi, je bilo marsikaj zamolčano. Morda je nekje skrito. Morda bo nekoč dostopno. Resnici na ljubo se do pred kratkim o tem nisem dosti spraševala.
Ampak – ali Izrael res ni vedel za načrtovano Hamasovo akcijo? Kdo je imel največ koristi zaradi napada? Kdo je spet plačal največji »davek«? Ali niso domnevali, da lahko teror rodi odpor?
Več kot 70 let Izrael Palestincem odreka svobodo gibanja, vsakega, ki se jim upre, aretira in strpa v zapor. Brez kakršne koli kritike ali svarila s strani svetovnih velesil ali OZN (do njih ima Izrael celo neprikrito omalovažujoč odnos) so nekaznovano vdirali na palestinsko ozemlje, rušili njihove domove in gradili naselja za Izraelce. Ko so se uprli, kakor so se pred dnevi, so od vseh, ki so molče desetletja dopuščali izraelsko početje, prejemali obtožbe o nezaslišanem terorizmu. Izrael je (spet) žrtev, ki si zasluži vso neomajno podporo v vsem.
Dovoljujem si napisati še eno vprašanje: ali ni Izrael dobil še več zaleta za tako nesorazmerne povračilne ukrepe prav zaradi te podpore? Tudi partizani so bili s strani okupatorja označeni za teroriste, bandite, tudi njih so zaradi odporniškega gibanja preganjali, zapirali, postavljali pred strelske vode, obešali, požigali slovenske vasi s prebivalci vred (npr: Radovna), če so bili »milostni«, so vas »le« požgali in prebivalce »zgolj« odpeljali v taborišča ...
Vedno sem bila na strani zatiranih, za to se gotovo ni treba opravičevati (ali pač?), zato večjo empatijo čutim do ljudstva, ki je več desetletij maltretirano, zaničevano ... Nihče, tudi Izraelci ne, nima prav nobene pravice, da bi se imel za večvredno, za od »boga« izbrano ljudstvo, ki si lahko privošči vse, kar je nasprotju s človeškimi in pravnimi normami.
Cecilija Rekar, Bled