Ravnanje Izraela je predvidljivo. Od predpretekle sobote govori o svojem enajstem septembru in ravna podobno, kot so Združene države po svojem, ko je ves svet vedel, da bodo udarile in sprostile ventile ne glede na posledice. Takrat se je to zgodilo v Afganistanu (potem pa so neokonservativci izkoristili trenutek še za napad na Irak mimo varnostnega sveta ZN). Kako se je vse skupaj – šele po dvajsetih letih – končalo, je znano. Po terorističnem masakru Hamasa je bilo predvidljivo, da bo Izrael po Gazi udaril s kopensko vojsko, ker drugače ne more uresničiti napovedi, ki so spet podobne ameriškim leta 2001: sovražnik bo izbrisan z obličja Zemlje. Za razmisleke o stranskih učinkih (človeških/humanitarnih) se je nekaj prostora našlo, potem ko so nekateri najtesnejši zavezniki Izraela spoznali, da bo sicer tudi nanje padla slaba luč, da lahko tvegajo napade v svojih državah, in najbrž tudi, da se lahko znajdejo v zagati, ko bodo naslednjič kritizirali rusko početje v Ukrajini. Tudi predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je v tem primeru pomagala spisati še eno žalostno zgodbo evropske zunanje politike, ki je kakofonična še takrat, ko ji tega res ne bi bilo treba (zunanji ministri držav članic so sprejeli stališča, ki jih izjave predsednice komisije niso v celoti odražale).
Andrej Brstovšek (Foto: Tomaž Skale)
Izrael bo torej zasedel Gazo in očitno sprejel potrebne žrtve. Na to je ranjena in jezna domača javnost pripravljena. Kaj pa potem? Ideja o rešitvi dveh držav je zd...