Ruska politična praksa je polna umorov, letalska nesreča na civilni progi Moskva–Sankt Peterburg se je zgodila vsega tri dni po vsakoletni avgustovski obletnici ene najbolj vzorčnih akcij. Govorimo o umoru Leva Trockega v Mehiki 20. avgusta 1940. Jevgenij Prigožin in Lev Trocki sta po mnogočem različni, a obenem tudi podobni figuri ruske zgodovine, v osnovi pa sta se oba odkrito postavila v opozicijo aktualnemu vladarju, torej Putinu oziroma Stalinu. Bila sta vladarju nadležna in imela sta sledilce.
Biti trockist je pomenilo psovko
Trocki, Leninova desna roka, je postal ljudski komisar za zunanje zadeve, ustanovitelj in poveljnik Rdeče armade in eden od ustanovnih članov politbiroja. Ko je leta 1924 Lenin umrl, je Trocki računal, da bo on prevzel vodenje države, a ga je Stalin izigral in prevzel oblast. Trockega je leta 1927 izključil iz politbiroja in komunistične partije ter mu onemogočili sodelovanje v sovjetski politiki. V začetku leta 1928 ga je izgnal v Alma-Ato, februarja 1929 tudi iz Sovjetske zveze.
V izgnanstvu se je Trocki selil od Turčije do Norveške, kjer so mu sčasoma odrekli gostoljubje, in na koncu je končal v Mehiki. Ves čas izgnanstva je bil politično aktiven oziroma skrajno kritičen do dogajanja v Sovjetski zvezi, Stalina in stalinizma. Srž sistema je prepoznaval v birokraciji, Stalina je žaljivo poimenoval »svinčeni birokratski rilec, ki je poteptal revolucijo,« in »najžlahtnejši strankarski povprečnež«. Na drugi strani so bili trockisti deležni čistke, če ne prej, pa v času velike čistke med letoma 1937 in 1938, v kateri je umrlo približno 700.000 ljudi. Biti trockist je malodane do konca obstoja Sovjetske zveze pomenilo psovko, a tudi drugod, denimo v jugoslovanski komunistični partiji, je bil antitrockizem osnovna formula za notranje partijsko obračunavanje z morebitno opozicijo. Leta 1938 je Trocki sodeloval pri ustanoviti četrte internacionale, ki je bila ustanovljena v Franciji in je neposredno nasprotovala tretji internacionali, torej kominterni.
Uboj z alpinističnim cepinom
Očitno se je v izgnanstvu počutil varno, misleč, da Stalin ne bo stegoval roke po njem, ki je na tujem. Enak občutek varnosti in tega, da so stvari »domenjene«, gre pripisati tudi Jevgeniju Prigožinu, o katerem dva meseca ni bilo slišati nič, potem se je javil iz Afrike in dal misliti, da je njegova vloga rehabilitirana. Stalin je Trockega trpel dlje kot Putin Prigožina, obenem se je bal, da bi se Trocki lahko vrnil v Sovjetsko zvezo. Leta 1939 je dal ukaz, naj se ga ubije. Prvi poskus marca 1940 v režiji druge NKVD-posadke je spodletel, nato ga je 20. avgusta na njegovem domu v predmestju Mexico Cityja ubil Španec Ramon Mercader, ki se je med špansko državljansko vojno spoznal s trockisti, dejansko pa je bil agent NKVD. Uboj je izvedel z alpinističnim cepinom avstrijskega porekla.
Mercader je bil obsojen na 20 let zapora, Stalin pa ni skrival, da je bil on naročnik. Takoj po uboju je odlikoval Mercaderjevo mater z Leninovim redom, ko je maja 1960 Mercader prestal zaporno kazen, pa je prejel najvišje državno odlikovanje heroj Sovjetske zveze. V primeru Prigožina bodo odlikovanja, se zdi, izostala, njegova smrt bo pa predmet teorij zarote.