Anatomija padca je tako kot Netflixova Zakonska zgodba inteligentna, čustveno kompleksna drama o razpadu zveze. V obeh med distanciranima partnerjema padajo hude besede in tečejo solze, a če se Zakonska zgodba začne pri zakonskem svetovalcu, se Anatomija padca začne s tem, ko skozi okno ob tla usodno trešči francoski mož nemške pisateljice Sandre. To se zgodi po tem, ko ona v prvem prizoru filma flirta z mlajšo študentko, ki je prišla naredit z njo intervju, on pa iz zgornjega nadstropja, ki ga ureja v stanovanje za Airbnb, iz ljubosumja privija glasbo. Tako glasen je, da obiskovalki ne preostane drugega, kot da odide.
Napetost je očitna, ne da bi zakonca v uvodu sploh spregovorila kakšno besedo: ona je zaradi situacije vidno znervirana, njega pa itak vidimo šele, ko v mlaki krvi leži v pritličju. Ga je porinila, je padel ali je naredil samomor? Ni jasno. In ker je vzrok smrti nejasen tudi v obdukcijskem poročilu, rekonstrukcija pa stvari le še zaplete, se začne sojenje za umor. A ko spremljamo to sojenje, je iz minute v minuto očitneje, da gre ob sojenju za umor tudi in predvsem za obdukcijo partnerskega odnosa. Ali ga je umorila ali ne, skorajda zdrsne v drugi plan, medtem ko postopoma izvemo za njune težave; da je skakala čez plot, da sta se stalno prepirala in da sta se še dan pred smrtjo silovito sporekla, ker je ona, med drugim, – pazite to – ves čas zapostavljala gospodinjska opravila.
Pred nami se izriše intimen odnos, ki je bil zgrajen na ljubezni, a so ga nato spodjedli očitki, spodleteli kompromisi, prepiri, frustracije in jeza. Odnos Sandre in Samuela je usodno zaznamovan z njunimi križajočimi se pisateljskimi ambicijami in nesrečo, ki je njunemu sinu pri štirih letih skorajda vzela vid. Sandra se je skozi izzive življenja uspešno karierno samorealizirala, Samuel, ki se ni, pa ji frustrirano očita, da prevzema levji delež hišnih opravil, depresiven pa je tudi zato, ker se ne more otresti krivde zaradi sinove nesreče. In obratno: Sandra, ki je iz rodnih nemških rovt odšla v London, zameri Samuelu, da je na njegovo željo znova pristala v rovtah, le da v njegovi rodni Franciji.
Vse skupaj je še toliko bolj zagatno, ker njun odnos opazujemo, vrednotimo in interpretiramo skozi sodni proces, ki je brezkompromisen in brezoseben. Sandra je v nemilosti gledalca, medijev in sodišča, ki vrta po njeni intimi in zakonskem življenju. Tožilec, televizijski voditelj, možev psihiater in drugi povabljenci sodišča na trenutke iz riti vlečejo takšne insinuacije, da človek ne ve, ali naj se jezi, joka ali smeje. Saj ne, da bi bil film proti Sandri ali za njo – nasprotno, kot slišimo, je to pač v naravi zakona – enak mora biti za vse. Dogajanje na sodišču se s tega vidika v filmu nadgrajuje tudi v razmislek o problematičnosti tistega, čemur radi rečemo resnica. Slišimo recimo celo, da se je ob pomanjkanju dejstev na neki točki pač treba odločiti, v kaj bomo verjeli.
Medtem ko spremljamo to javno »ločitev«, skratka ne moremo mimo tega, kako neznosno subjektivno in selektivno je seciranje najmanjših delčkov človekovega obstoja, kot ga spremljamo. Kako zlahka je potvoriti resnico, če si le dovolj prepričljiv. Pa tudi, kako krivično je sklepati na podlagi enkratnih dogodkov, izrečenega v afektu in tako dalje. In kako škodljive so lahko takšne sodbe. Film je v tem smislu posebej učinkovit v tem, kako z repetitivnim preigravanjem dogodkov vseskozi spodnaša gledalčevo vedenje. Sodišče v filmu postane prostor, v katerem se zrcalijo trdovratni družbeni predsodki. Od najbolj očitnih do najbolj nezavednih, s pomočjo katerih vsak dan stereotipiziramo in predalčkamo osebe okoli nas.
V glavnem, če ste mislili, da je bil film Barbie subverzija spolnih vlog in družbenih pričakovanj, potem nujno poglejte film Anatomija padca, v katerem Sandro Voyter, žensko s kariero, ljubimkami in moško gospodinjo, briljantno igra Sandra Hüller. Francoska režiserka Justine Triet je posnela psihološki triler, sodno proceduralko in družbeno dramo v enem. Film, ki premleva intimne odnose, delo sodišč in družbo samo; pa tudi film, ki bo na rit vrgel kakšnega dežurnega tradicionalista. Zveza Sandre in Samuela, uspešne nemške pisateljice in faliranega francoskega pisatelja, je namreč tisto, čemur bi sociologi v teoriji rekli prototip sodobnega intimnega razmerja. Detradicionaliziran, individualiziran pa tudi nemonogamen odnos, v katerem neprestano poteka pogajanje, kako naj bi se med partnerjema delile pravice in dolžnosti.
