Letošnja izdaja festivala Mladi levi se je programsko od individualnega izrazito preusmerila h kolektivnemu, k skupnostnemu, sodelovanju, to pa pomeni participatorne projekte za tiste, ki sta jim tako javni prostor kot javni glas nedostopna. V tem duhu sta delovali tudi otvoritvena predstava italijanske umetnice Francesce Grilli in uprizoritev Dueti češkega Temporary Collective, na neki način pa je »skupnostno« razsežnost v petek popoldne intoniral že prvi nastopajoči, Gregor Zorc s pripovedovalsko predstavo Območje človeka; izvedel jo je pod kostanji na Taboru, kjer je lahko nenavadnim zgodbam o različnih živalih, katerih usode se na presunljive načine križajo s človekovo, prisluhnilo staro in mlado.
Izolacija namesto upora
Italijanko Francesco Grilli je festival gostil že pred tremi leti, ko je v predstavi Iskre gledalce prepustila vodstvu otrok in s tem sprevrnila ustaljene vloge. V tokratnem projektu Zapis avtorica izhaja iz problema naraščajoče izolacije mladih, ki ne zmorejo prenašati bremen socialnih pričakovanj in pritiskov in katere radikalna oblika je japonski fenomen hikikomori, ko se mladi zavestno odrečejo družbi in ostajajo doma, v popolni socialni in psihološki osami.
Prizorišče, dvorana Tabor, vedno deluje poduhovljeno, toda gledalci se v duhu njene športne rabe tokrat poležemo na blazine ter iz takšne perspektive opazujemo performerke in performerja, ki se začnejo oglašati iz zgornjih lož. Ti posamezni peti glasovi postopoma nakazujejo porajanje nekakšne glasbene kompozicije in besedne sporočilnosti, a hkrati se oboje nenehno sesuva, nazaj na v lože privezane, osamljene, individualne glasove, ki pojejo o oblikah pritiskov, od neznosnih pričakovanj družbe do diktata družbenih medijev, ki se jim ne znajo upreti (»že leta posedam tukaj«, »naredim selfie, nikjer ga ne bom objavil«). Ki pa jim tudi eskapizem, ki je bil pred desetletji druga plat upora, ni več opcija. Zdaj je tu le še samoosamitev.
Francesca Grilli svoje projekte vedno izpelje z lokalnimi akterji in tokrat naloga ni bila lahka. Glasbena izvedba je bila šibka, besedilo mestoma nerazumljivo, hkrati pa je cikličnost zmanjševala pozornost še posebej tistim gledalcem, ki tematike in konteksta niso vnaprej poznali. Projekt Zapis tako govori tudi o zadregah spoja umetnosti in socialnih zavzemanj.
Dotik skozi ranljivost
Na drugi strani samote je duet. Češki Temporary Collectivese v zasnovi Tereze Ondrove, Petre Tejnorove in sodelujočih vprašanja težavnosti medčloveških stikov loti povsem drugače. Na prazno prizorišče, ki je hkrati varen in izpostavljen prostor, posamezni člani kolektiva vabijo ljudi iz občinstva (del jih je prejšnji dan sodeloval na delavnici, del pa je naključnih obiskovalcev), da za nekaj časa postanejo duet v različnih kombinacijah: odrasel - otrok, moški - ženska, dva moška, dve ženski, stari - mladi. Vsakemu paru je naložena drugačna naloga: eni si samo strmijo v oči, drugi ustvarjajo nekakšne improvizirane koreografije, pojejo, se dotikajo, plešejo...
Vsak par tako išče svoj način soočanja, udeleženca pa sta ranljiva zaradi zadrege pred občinstvom, zaradi osebnih in kulturnih inhibicij, zaradi nepredvidljivosti drugega (Drugega). Hkrati ju situacija sili v preučevanje partnerja, njegovih (re)akcij, brati ga morata v njegovem molku, govorici telesa, energiji. Rezultat je presenetljiv: dueti v praznini, s skopimi navodili in z glasbenim ozadjem proizvajajo nekakšno arhaično situacijo srečanja dveh tujcev na čistini, ki iščeta ravnotežje med refleksom strahu, nelagodja in odprtosti, ki v molku izumljata in razbirata neverbalno govorico in iščeta komplementaren jezik, pri tem pa najdeta temeljno medčloveško naklonjenost ter željo po sodelovanju. Nekaj zelo ganljivega je v tej preprosti demonstraciji tega, kako ranljivi smo ljudje na odru sveta, kako nas strah odvrača, naša človeškost pa spodbuja k temu, da bi brez predsodkov vstopali v naklonjene, odprte, ljubeče odnose.