Od orodja, smučk, avtomobilov do vloženih kumaric. Iz garaž in stanovanj so odnašali premočene spomine, iz pravkar obnovljene hiše sta fanta prinesla novo kuhinjsko korito, gospa je našla nerazpoznavno poročno obleko, hranjeno za spomin ... A hkrati je bila tudi neizmerna volja ljudi, da se poberejo tudi po tej naravni katastrofi in gredo naprej. Nesebična pomoč, ki je prihajala od vsepovsod, jih je opogumljala. Umazanih rok, z blatom v laseh in gumijastih škornjih so govorili o prihodnosti, o tem, da bo jutri, ko posije sonce, boljše.

Niko Prevc živi tik ob sotočju. Poplavilo ga je tretjič. Sam sebi ne želi verjeti, a vseeno reče, da verjetno ne zadnjič. Povabi v garažo, kjer je vodi do stropa zmanjkalo vsega 20 centimetrov. »Vidite, tam ob tisti steni sem se poslavljal od življenja,« pokaže na desno stran vrat. Z ženo, hčerko in zetom so hoteli od znotraj podpreti in založiti garažna vrata, da jih moč vode ne bi zlomila. »V tistem je škrtnilo, počilo in vrata so popustila, val vode je z vso težo pljusknil v prostor in nas razmetal po vseh vogalih. Tiščalo me je pod vodo, tudi premakniti se nisem mogel, v usta sem dobil pelerino, komaj sem si jo odstranil, da sem zadihal. Rešil me je zet. Ženo smo zadnji hip rešili iz kurilnice. Hvala bogu, vsaj živi smo,« je neizmerno hvaležen za drugo priložnost. Uničene materialne stvari ga ne bolijo. Ko na telefonu kaže slike povodnji, kot je ne pomni, in pripoveduje, da nekateri kraji v njihovi občini še vedno niso dostopni, me zanima, ali je ujma v njem naselila strah. »Ne vem, verjetno bo to prišlo za nami, ampak veste kaj, ljudje veliko zdržimo,« skomigne v upanju, da je tokrat vse tiste, ki so dolga leta nasprotovali gradnji protipoplavnih zaščit, končno srečala pamet.

Pri sosedovih je družina pravkar obnovila hišo, imeli so lep pogled na sotočje. Dokler jim to ni zavrtelo grozljivke. Panoramska stena je popustila in jim obe Sori prestavila v dnevno sobo. Družina se je zadnji hip umaknila v nadstropje, rešili so jih s helikopterjem. Mlada fanta sta dva dni kasneje skozi okno spravljala nov kuhinjski pult. Premočen in napit. Na dvorišču so prali posodo, polno blata. Ulica se je spremenila v mravljišče samokolnic, s katerimi so odvažali vodo, blato in premočene spomine. »Lopata, vedro, gumijasti škornji, samokolnica in zares veliko volje, moči in pomoči, to je danes obvezna oprema,« je prikimal Tone Podlogar. »Saj je škoda, ampak življenja so pa ostala,« je dodal in se pošalil, da imajo pri njih stoletne vode skoraj vsakih 14 dni, medtem ko jim obrambni nasip obljubljajo od oktobra. Ne od lanskega, ampak od leta 1926. Ko njegovo ženo Petro Plestenjak Podlogar vprašamo, ali ji je voda odnesla tudi spomine, še ne slutimo bolečine. Nato zapeče kot rez z nožem v živo meso. »Letos nama je umrl sin, želela sva ohraniti nekaj njegovega, potem pa ...« ne uspe dokončati stavka. Z blatnimi prsti se oglasi na telefon. Znanci ji ponujajo pomoč. »Pridite, pa škornje prinesite. Take, ki jih ni škoda,« jim naroči, nam pa, naj poudarimo, da je na svetu veliko dobrih in srčnih ljudi.

Nadaljevanje v tiskani izdaji ali mobilni aplikaciji Nedeljskega dnevnika

Kupčije z drogo na otroških igriščih

Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako je novinarka Nedeljskega dnevnika Meta Černoga v okolici Kamnika iz prve roke izkusila boj z neusmiljeno naravo, kakšne načrte ima 17-letna košarkarica, državna reprezentantka Ajša Sivka, kako stanovalci številnih slovenskih sosesk opozarjajo na naraščajočo preprodajo mamil, kakšne vtise smo dobili na svetovnem čipkarskem kongresu v Novi Gorici, zakaj je legenda o vohunki Mati Hari večinoma izmišljena, kako se zobozdravnik in pevec Gregor Ravnik dobro znajde tako v zabavnih kot opernih glasbenih vodah ... – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov ali na mobilni aplikaciji Nedeljski dnevnik.