Vsak ljubitelj grške kulinarike pozna tamkajšnji značilni delikatesni izdelek – sir feta. Denimo grška solata je klasika, ki si je noben sladokusec ne zna predstavljati brez tega okusnega belega sira. Gre za zrnat, a kompakten, rahlo staran sir v slanici, ki ga pridelujejo iz čistega ovčjega ali okoli 70 odstotkov ovčjega in 30 odstotkov kozjega mleka. Leta 2002 so Grki to zaščitili in se feta lahko imenuje le sir, ki je iz omenjenih domačih vrst mleka nastal v Grčiji, pa še to le na določenih območjih. Pred tem so pod enakim imenom po svetu prodajali tudi številne na prvi pogled podobne sire iz kravjega mleka, ki s pravo feto niso imeli nič skupnega. Še vedno jih lahko najdemo na trgovinskih policah pod imeni fetaki, fitaki ali podobnimi, ki namigujejo na grško feto, a podobnosti v teksturi in okusu pravzaprav sploh ni. Splača se kupiti pravo grško feto (če jo kupimo v državah EU in na njej piše »feta«, smo na pravi poti), raznim ponaredkom pa se raje izognimo.

Prava čvrsta feta je vsestransko uporabna: tako za solate in druge sveže jedi kot za pite ter druge pečene in kuhane jedi. Postrežemo jo lahko surovo, kot rezani namizni sir ali v solati. Manj znano je dejstvo, da iz fete, zavite v vlečeno testo in pobrizgane z dobrim oljčnim oljem, nastane imenitna pita, ki bi ji lahko rekli grški sirov burek. Z dodatkom špinače pa špinačni. Ampak najokusnejša je sveža, surova feta. Pokapamo jo s čim boljšim ekstra deviškim oljčnim oljem, posujemo s suhim origanom in postrežemo s kakšnimi aromatičnimi oljkami. Če dodamo še na kocke narezane sveže kumare, paradižnik in papriko ter malo čebule, nastane grška solata, prima priloga k mesu z žara, ki jo lahko z dobrim kruhom predelamo v samostojno jed. Lahko pa feto zgolj popečemo in postrežemo v sendviču in podobno.

Grki so sir iz ovčjega in kozjega mleka izdelovali vsaj že v 8. stoletju pred našim štetjem in je bil v grški kulinariki zelo razširjen, feto kot takšno, a pod izvirnim grškim imenom prósphatos, ki pomeni mlad ali svež, pa so prvič omenjali v bizantinskem obdobju, ko so jo pridelovali na Kreti in tudi v Tesaliji. V poznem 15. stoletju je Italijan Pietro Casola, ki je obiskal Kreto, podrobno opisal, kako tam prodajajo feto, ki jo hranijo v slanici.

Feta si je ime v 17. stoletju sposodila iz italijanščine in pomeni rezina. Domnevno zaradi tega, ker so jo nekoč rezali na kose, ki so jih razporedili v sod s slanico. In v takšnih kosih jo lahko kupimo še danes. Privoščite si jo v kombinaciji s svežo poletno zelenjavo! Pa srečno!

Nedeljsko kosilo recept Nedeljski dnevnik