Kako ste doživeli dirko po Franciji?

Mislim, da česa novega o dvoboju med Tadejem Pogačarjem in Jonasom Vingegaardom ne morem več povedati, je bilo že vse rečeno. Kar pa se slovenskih dosežkov tiče, se moramo vsi zavedati, da so to izjemni rezultati. Tri etapne zmage, drugo mesto v generalni razvrstitvi in bela majica najboljšega mladega kolesarja. To je izjemno težko ponoviti, če gledamo dolgoročno.

Šlo je za enega najbolj zahtevnih Tourov v zgodovini. Se da dirkanje primerjati s tistim iz vaših časov, ko ste bili na Giru (2001) in Vuelti (2006) tretji na etapah?

Kot že večkrat slišano, dirko težko naredijo kolesarji. To, kar smo videli letos, je novodobno dirkanje, da gre ves čas na nož. Takšno dirkanje omogočata tudi novodobna oprema ter cel komplet pristopa do treninga, zato lažje dirkati tako kot takrat, ko mi nismo imeli takšne opreme, načrtovanih treningov in načrtovane prehrane. Zaradi tega prihaja do tega, da so povprečne hitrosti na dirkah danes višje kot pred desetimi leti, in ne na račun tistega, na kar v kolesarstvu pomislijo vsi. Predvsem je pomembno, da je vsak kolesar v ekipi pod individualnim nadzorom in ima vse pogoje, da razvije svoje potenciale.

Letos so po izjemnih predstavah Jonasa Vingegaarda po dolgem času številni na glas razmišljali o dopingu. Kakšen je vaš pogled?

Moje mnenje je, da je Jonas enostavno tako dober na kronometru. Videlo se je, da je na kronometrskem kolesu povsem 'zlit' in delujeta kot eno. To kaže na veliko število treningov in tudi na spustu je vozil tvegano kot nihče drug. Razlika pa je tako velika, ker kljub izjemnemu kronometru Pogi tisti dan ni bil povsem pravi. Videlo se je, da je načet. Izgubljal je že po ravnini, največ pa v klanec, kar se ob idealnem dnevu ne bi smelo zgoditi. Razlika na koncu me ni presenetila in ne vidim kakšne sence dvoma o njej.

Sledi svetovno prvenstvo v Glasgowu na Škotskem. Vam je Tadej Pogačar že sporočil svojo odločitev o nastopu?

Nisva se še slišala. Treba mu je dati še kakšen dan ali dva, da se spočije. Moje mnenje je, da bo nastopil. Vsi vemo, da ima neverjetno sposobnost regeneracije, boljšo kot vsi ostali. Če je že po treh dneh, ko je bil bolan oziroma je imel krizo, zmagal na zelo težki etapi, se lahko nadejamo, da bo nastopil.

Kako težko je biti selektor, ko slovenski kolesarji dosegajo tako vrhunske rezultate?

Vsi pričakujejo, da bodo kolajne padale druga za drugo, vendar ni tako. Imamo sedem kolesarjev, ki dirkajo v pro touru. Trije dirkajo za tuje kontinentalne ekipe, pet jih imamo v domači kontinentalni ekipi in še šest amaterjev, ki nastopajo za Meblo. Imamo 21 kolesarjev, iz katerih je treba sestaviti reprezentanco. Trenutno smo četrti na svetu (pogovarjali smo se v ponedeljek, op. p.), saj imamo dva res vrhunska kolesarja in še Mateja, ki je tudi v svetovnem vrhu. Tour je denimo zaključilo devetnajst Belgijcev in Wout van Aert je šel domov, pa to niso vsi njihovi kolesarji. Tudi Dancev, ki jih je samo šest milijonov, je dvanajst zaključilo dirko po Franciji. Mi smo tam imeli tri kolesarje in imamo še štiri, ki so sposobni dirko odpeljati, potem pa se zaključi.

Ob vsem naštetem vam letos težave delajo še odpovedi in poškodbe.

Zagotovo bi bil za svetovno prvenstvo od naših najboljših kolesarjev na voljo vsaj Jan Tratnik, ki bi nastopil na kronometru in cestni dirki, a mu poškodba preprečuje nastop.

Ali sploh obstaja možnost, dokler ste na svoji funkciji, da na katero od prvenstev pripeljete prav vse najboljše?

Zelo težko. Prvi razlog je, da imajo kolesarji pogodbe pri svojih ekipah, kjer imajo svoje načrte. Sledi osebni interes vsakega kolesarja, ali se sploh vidi na določeni progi, na koncu pa pride še moja vloga, da zberem vse skupaj. Ko so nazadnje vozili vsi skupaj, je bil Tadej, kot se je izrazil sam, še »junec« in se je prilagodil. V zadnjih letih Tadej Pogačar lahko zmaga na vsaki dirki, kjer nastopi in je on lider.

Ne gre pa pri tem za to, da enostavno ne bi hoteli dirkati skupaj?

V Tadeju Pogačarju, Primožu Rogliču in Mateju Mohoriču imamo tri kolesarje, ki sodijo povsem v svetovni vrh. Razumljivo je, da ima vsak svoje želje in jih je težko uskladiti. Moja naloga je, da to storim jaz. Prihodnje leto bo svetovno prvenstvo v Švici, kjer bo verjetno izrazito hribovita proga in vprašanje je, ali se tam vidijo vsi. Pri Primožu gre tudi za to, da mu enodnevne klasike ne ležijo. Dobro je odpeljal Liege–Bastogne–Liege, ki je težka dirka in ni kot svetovno prvenstvo. Na svetovnem prvenstvu so vedno krogi in zahtevni tehnični odseki, zato je zelo težko, da bi Primož še nastopil. Imamo premajhen bazen, a lahko se zgodi, da bomo imeli še manjšega. Veliko »zaslug«, da na prvenstvih ne nastopajo vsi najboljši, ima tudi Mednarodna kolesarska zveza (UCI), ki termine prvenstev usklajuje z organizatorji dirk in ne ekipami. Letos se jim na evropskem prvenstvu, ki je na sporedu po Vuelti, lahko zgodi prava blamaža, saj se zna zgoditi, da tam ne bo prav nobenega vrhunskega kolesarja. Prej ali slej se bodo UCI uprli tudi organizatorji, ki morajo za organizacijo plačati veliko denarja, in bodo zahtevali, da nastopijo vsi najboljši ali pa bodo plačali manjše vsote.

Vsi upi za kolajno, o kateri sanjamo, bodo torej v naslednjih letih na plečih Tadeja Pogačarja?

Mislim, da ja. Sedaj je že tolikokrat pokazal, da lahko zmaga na vsaki dirki. Ne izključujem pa možnosti, da preseneti tudi kdo od drugih. Morda imajo zaradi Pogačarja še več možnosti, saj lahko igramo na dva aduta. Lani je bil faktor presenečenja Jan Tratnik, lahko pa je v prihodnje to Luka Mezgec, Matej Mohorič ali Primož Roglič. So zelo pametni fantje in se znajo med seboj tudi dogovoriti.

Boste letos na prvenstvu zapolnili vsa razpoložljiva mesta?

Zagotovo. Že zato, da zadržimo pozicijo avtomobila. Ker smo imeli lani v Avstraliji samo pet kolesarjev in nismo izpolnili kvote, nas je UCI kaznoval ter naš avto premaknil nazaj za prvimi desetimi ekipami. Organizacija je bila zelo slaba, internet ni deloval, nismo pravi čas dobivali podatkov, z naše pozicije pa ni bilo mogoče videti, kaj se na dirki dogaja. Prepričan sem, da če bi bili podatki bolj točni, bi nekako uspeli Jana prepričati, da bi »pregriznil« krmilo za tistih nekaj metrov in bi bil drugi. A težave so imeli vsi in bi se dirka lahko odvijala tudi drugače.

Prihodnje leto bodo olimpijske igre. Kako komentirate traso, ki bo najdaljša v zgodovini (273 kilometrov)? Je to priložnost za Mateja Mohoriča?

Zelo pogumna poteza organizatorjev oziroma UCI, če je imel kaj zraven. Na olimpijskih igrah ima ekipa lahko maksimalno pet kolesarjev in je nemogoče dirko nadzirati tako dolgo. Bo zelo zanimivo. S tezo o Mateju Mohoriču se ne strinjam povsem, saj gre za enodnevno dirko in ne etapo, kar je povsem drugače. Že v mojih časih je veljalo pravilo, da na dirki, dolgi 200 kilometrov, na rezultat dirka 50 odstotkov kolesarjev, do 240 kilometrov 30 odstotkov preostanka, naprej pa še preostanek. Če pogledamo klasike, so še danes v ospredju bolj ali manj isti kolesarji in je dolžina zelo pomemben dejavnik.

Kaj pa kronometer, ki je raven kot palačinka?

Tako je, ni pisan na kožo nobenemu od naših kolesarjev. Bomo videli, kako in kaj bo.

Že imate ekipo za Pariz?

Ne še, ni še čas za to. Najprej morajo kolesarji narediti načrte z ekipami za prihodnje leto, nato pa pridemo na vrsto mi.