Zagovarjala sem njihove argumentirane kritike kolegov poslancev, podjetnikov, zdravnikov, kot družbe v celoti. In tudi za mnoge nesprejemljive izjave Mihe Kordiša – ki jih niso niti dobro razumeli – ko je brez dlake na jeziku rekel bobu bob. Zagovarjam opozorila Luka Mesca, da fašistične ideje ponovno prežijo na nas … Tukaj se bom za hip ustavila.
Verjetno veste, sodišče je oprostilo Luka Mesca zaradi njegovih besed, da je Bernard Brščič, predsednik nekdanje ekstremistične nacionalne stranke, fašist. S tem pa se očitno niso sprijaznili v SDS, njeni podporniki in »njen« novinar Pirkovič. Skoraj vso oddajo Arena, upam, da je bila ena zadnjih (tema: Kdo je fašist?), je prepričeval gledalce, da niso fašisti tisti, ki jim je ta oznaka namenjena, ampak tisti, ki jo izrečejo. Torej levo usmerjeni politiki.
Znova je zamenjal, kot je to zlasti desnici v navadi, vzroke in posledice. Enostaven primer: če prvi krade in mu drugi reče tat, Pirkovič blati drugega, češ da žali, če se že ne gre sovražnega govora, kriminalno dejanja prvega pa ignorira. V tem stilu je potekala oddaja, gosta Ernest Petrič in Janez Šušteršič pa sta vneto kimala.
Temu podobni so komentarji, češ da je Golobova vlada kriva za znova vzplamtelo ideološko obračunavanje, ker je ukinila muzej osamosvojitve (pa ga ni) in praznik spomina na komunistične zločine. Ne drži, to je spet posledica, vzrok pa tiči v njuni ustanovitvi brez vsakih dogovorov proti koncu zadnje Janševe vlade. (Nimam nič proti, če praznujemo spomine na vse bolečine, ki smo jih kdaj doživeli, a potem prosim še za praznik spomina na vse domobranske zločine in zločine klerofašizma, če smo vsi državljani enaki.)
Naj nadaljujem. Vse sile sem napela, da bi Levico oprala krivde (pred prijatelji in znanci seveda), ker se je Janša s prevaro dokopal do ponovne oblasti. Vzrok za to ni bil v Levici, ki je (posledično) prekinila sodelovanje s Šarčevo vlado, ampak v izdajalskih strankah, ki niso spoštovale dogovorov. Levica je bila le zvesta svojim načelom. In volilcem.
Končno je postala vladna stranka, s Svobodo in SD so sprejeli koalicijsko pogodbo in najpomembnejšo zavezo, da se bodo zavzeli za javno zdravstvo. Pred zadnjimi volitvami so iz Levice poudarjali, da bodo garant, da se bo dogovorjeno tudi izvrševalo. Kaj pa se dogaja zdaj? Matej T. Vatovec, vodja poslanske skupine: »Če bo minister Loredan zagotavljal izvajanje koalicijske pogodbe, če bomo z njim na čelu sledili temu, da se doseže okrepljeno in vsem dostopno javno zdravstvo, potem mislim, da je prav, da vztraja in da ga predsednik vlade podpira, dokler je na tej poti.«
Če, če, če … Mislijo, da si lahko s pogojniki in floskulami popravijo načeto verodostojnost? Saj niso tako naivni, da ne bi videli Bešičeve nesposobnosti ali nepripravljenosti, da bi se zavzel za javno dobro. Še več, so mar ponotranjili spremenjeno definicijo javnega zdravstva, ki naj bi ga sestavljali vsi, tudi koncesionarji in zasebniki? Hočejo na vsak način vzdrževati vsaj videz dobrega koalicijskega sodelovanja? Se bojijo reprize iz Šarčeve vlade? Se zavedajo, da jih Golob niti ne potrebuje in so zato raje upognili hrbtenico? Kako naj si drugače razlagam njihovo vedenje?
Kaj če bodo šele na koncu svojih »če-jev« spoznali, da je zdravstvo ireverzibilno uničeno? Se ne zavedajo, da bodo tudi sami za to odgovorni? Kje, kdaj in zakaj so izgubili nekdanjo načelnost in iskrenost? Take Levice res ne morem več zagovarjati.
Polona Jamnik, Bled
