Na tretjem Festivalu performansa, ki bo v sredo in četrtek na Novi pošti, se bodo zvrstila umetniška dejanja petih ustvarjalk in ustvarjalcev, zasnovana v preteklih mesecih. Kljub imenu pri tem dogodku ne gre za »festival« v običajnem pomenu, kjer bi se po takšnem ali drugačnem ključu vrstili povabljeni gostujoči projekti, temveč bolj za »dvodnevno umetniško gesto«, kakor jo je označil Tibor Mihelič Syed, direktor Slovenskega mladinskega gledališča, in za »živ format, ki komunicira z javnim prostorom ter vanj tudi posega«, kot je dodala Alja Lobnik, direktorica zavoda Maska. Ali povedano drugače – Festival performansa je nastal kot premislek vse bolj prisotne »festivalizacije« umetnosti, osredotočene predvsem na umetnostni izdelek ter njegovo kroženje, manj pa na samo ustvarjanje; na Novi pošti so to logiko obrnili, ohranili »festivalsko« formo zgoščenega programa v krajšem časovnem obdobju, ob tem pa so sodelujočim umetnikom in umetnicam omogočili daljši čas za pripravo posebej za to priložnost zasnovanih projektov.

Tem usmeritvam sledi tudi tretji Festival performansa – kuratorki Urška Brodar in Katarina Stegnar sta peterico umetnic in umetnikov povabili h kolektivnemu raziskovalnemu procesu, v katerem so se skozi različne optike ter performativne prakse spopadli s temo skrbi; izhodiščni navdih je pri tem nudila knjiga Bojane Kunst Življenje umetnosti: Prečne črte skrbi, ki je leta 2021 izšla pri Maski in ki med drugim obravnava težave, ki jih ima umetnost s skrbjo. »To delo naslavlja različna protislovja v umetnostni produkciji, ob tem pa premišljuje tudi vrednostni sistem umetnosti,« je med drugim pojasnila Katarina Stegnar. Od umetnosti se denimo pričakuje, da bo »poskrbela« za obravnavo določenih tem, kar pa lahko hitro preide v moralizem; ravno tako je lahko skrb povezana tudi z mehanizmi nadzora, izključevanja ali nasilja, denimo ob vprašanju, kdo je ta, ki je upravičen, da skrbi za nekaj oziroma nekoga.

Od delavnic do pogreba

Skozi preiskovanje tematik skrbi, skupnosti, družine in umetnosti je tako nastalo pet po zasnovi sila različnih umetniških dejanj, ki segajo od potopisa do potopitvene instalacije in celo pravljičnih uric. Daniel Petković je projekt Veter v krila oblikoval kot mešanico dogodka, namenjenega otrokom, ter šiviljske delavnice; Barbara Kukovec skozi performans in instalacijo Sladke skrbi obravnava spolne vloge ter stereotipe na slovenskem podeželju, Luka Martin Škof v performativnem potopisu Etapa: Beljak premišljuje žrtvovanje za skupnost, Olja Grubić pa pripravlja »splash mop«, v katerem naslovi možnost »očiščenja« slovenske umetniške scene oziroma njene kolektivne krivde; za konec bo Nataša Živković v performansu O mrtvih le dobro poskrbela še za dostojen pokop Centra za sodobne plesne umetnosti, ki je pred dobrim desetletjem preminil v ranem otroštvu.

Letošnji Festival performansa bo sicer najverjetneje tudi zadnji, saj gre za zaključno dejanje Nove pošte kot skupnega projekta Maske in Mladinskega. Čas, ki je še ostal do rušenja stavbe nekdanje poštne poslovalnice (predvidoma nekaj več kot leto dni), bodo namenili ponovitvam doslej nastalih vsebin – ki pa jih nikakor ni malo.