»V svojem življenju sem spoznala ogromno čudovitih ljudi, ki so odrasli v rejniških družinah, in njihove zgodbe potrjujejo, da je skrb za otroke v rejniških družinah najboljša možna oblika skrbi za otroke, če že ne morejo živeti s svojimi starši. So dokaz, da lahko tudi otroci z drugačnimi usodami razvijajo raznolike talente in sledijo svojim sanjam,« pripoveduje Maksimilijana Mali, ki je bila z rejništvom najprej močno povezana kot socialna delavka na Centru za socialno delo Domžale, že od 1987 ureja tudi Rejniški glasnik, po upokojitvi pa se je aktivno vključila v delo Rejniškega društva Slovenije, ki je s svojim strokovnim delovanjem spodbudilo tudi ustanovitev posebne skupine za rejništvo na Ministrstvo za delo, družino in enake možnosti.
»Delo rejniških družin zelo spoštujem in njihov trud za otroke se mi zdi neprecenljiv. Otroci potrebujejo družino, kjer se počutijo varne in ljubljene. To je zelo humano delo, kjer je pomembno veliko srce, potrebno veliko ljubezni in potrpežljivosti, vendar pa napredovanje otroka vse poplača, kot pravijo rejniki in rejnice …« pripoveduje Maksimilijana Mali.
Pozitivna promocija
V Rejniškem društvu Slovenije največ poudarka namenjajo dejavnostim in projektom, ki se za otroke v rejništvu in rejnike ne odvijajo v okviru uradne stroke, so pa prav tako pomembni za kakovostno izvajanje rejništva.
»Naše osrednje aktivnosti so povezovalne in izobraževalne narave. V društvu vedno poudarjamo, da se želimo povezovati in predvsem dopolnjevati stroko, pa tudi opozarjati na težave, ki se pojavljajo na področju rejništva. Izvajamo redna srečanja rejniških družin in otrok iz vse Slovenije, okrogle mize, posvete, izobraževanja, strokovno-zabavne tabore za otroke iz rejniških družin, izdajamo pa tudi revijo Rejniški glasnik,«pojasnjuje Maksimilijana Mali.
Ključen del njihovih dejavnosti je pozitivna promocija rejništva. »Rejništvo je kljub dolgoletnemu in humanemu poslanstvu v javnosti relativno nepoznano v smislu vsebine dela. Večkrat je zaznamovano s stigmami iz preteklosti: mnogi še danes mislijo, da se ljudje za rejništvo odločajo zaradi denarja, da otroke izkoriščajo in jih zlorabljajo. Največkrat se o rejništvu poroča v povezavi s kakšnimi težavami, zato želimo v društvu prikazati rejništvo v njegovi svetli plati ter podčrtati njegov velikanski pomen za razvoj otrok in za zdrav razvoj naše družbe.«
S tem želijo spodbuditi tudi več odločanja za to dejavnost. »Pomembno je, da širša javnost bolje spozna dejavnost rejništva in jo podpre. Slovenci smo solidarni in znamo stopiti skupaj, ko je treba pomagati človeku, sploh pa otroku v stiski. Kaj pa je rejništvo drugega? A če pomislimo, je še zmeraj velikokrat deležno ogromno negativnih besed. Verjetno zaradi nepoznavanja, površne ocene, nepremišljenosti … Vsi, ki delujemo v rejniškem sistemu, moramo stremeti k temu, da se rejništvo čim večkrat in kar najbolj verodostojno predstavi javnosti.«
Nujne sistemske spremembe
Največji navdih za svoje delo pri Rejniškem društvu Slovenije najdevajo v izkušnjah otrok, ki so odrasli v rejniških družinah, in v vsakodnevnih izkušnjah rejnikov in rejnic. »Mnogi otroci iz rejniških družin, danes zadovoljni odrasli, pripovedujejo, da so jih zlasti v najstniških letih zelo negativno zaznamovale besede rejništvo, reja, rejenec. Tudi zato se v našem društvu danes zavzemamo za posodobitev terminologije, predvsem pa za kakovostno skrb za otroke v rejništvu, za urejen status rejnikov z ustreznimi pogoji za delo in za dobro delujoč rejniški sistem v celoti.«
Maksimilijana Mali pravi, da bi lahko o rejništvu govorila več ur, pa še zmeraj ne bi zmogla našteti vseh lepot, pa tudi zahtevnosti te dejavnosti, vključno z nujnimi sistemskimi spremembami, ki jih potrebujemo, da bomo kot družba stopili na novo stopničko pri skrbi za otroke, ki niso imeli sreče, da bi se rodili v »popolnih družinah«.
»V društvu menimo, da je dejavnost rejništva v Sloveniji v strokovnem smislu premalo podprta, da je nekako zastala in da je treba rejništvo reorganizirati ter dopolniti. Predvsem je treba urediti status rejnikov in jih ustrezno plačati. Ko rejniki 24 ur na dan skrbijo za praviloma močno travmatiziranega otroka, dobijo plačilo 156,99 evrov na mesec. To velja od letošnjega prvega marca, prej pa so dobivali še manj. Velikokrat imajo občutek, da s težavami otroka ostajajo sami, saj je nemogoče dobiti psihoterapevtsko pomoč, ko jo otrok nujno potrebuje, strokovni delavci na CSD so preobremenjeni in jim ob stiskah niso vedno na voljo v smislu podpore in pomoči, pogosto se rejniki tudi sami spopadajo s posledicami neustreznih stikov, ki jih imajo otroci s svojimi biološkimi starši, nimajo pravne pomoči na sodišču, ki odloča o namestitvi otroka v rejništvo in stikih in še in še …
Ob tem Maksimilijana Mali poudarja: »Rejniki ne morejo delovati po principu: za tega otroka bom skrbel, kot sem za svojega. Otroci, ki prihajajo v rejništvo, so drugačni in imajo druge potrebe. Danes so to vedno bolj oškodovani otroci s hudimi travmami, ki potrebujejo veliko ljubezni, varnosti in tudi strokovne pomoči, znanja ter podpore. Imamo premalo rejniških družin. Vrednote v družbi in družinah se spreminjajo. A ko srečaš zadovoljnega odraslega, uspešnega glasbenika, književnika, inženirja, politika, ki ti pove, da je odrasel v rejniški družini, brez katere danes ne bi bil tu, kjer je, razumeš, da je rejništvo darilo, ki ga družba podari sama sebi. Ogromno darilo: za boljšo prihodnost; ne le otrok, ampak vseh nas.«
