Oba sta znanstveno prefinjeno, a tudi za največje tepce dovolj jasno, sicer vsak na svoj način, kratko in nazorno obdelala sila neprimerno proslavljanje dneva zmage nad nacizmom in fašizmom ter okupacije Ljubljane s strani divjakov, ki so z rdečo zvezdo pridrveli iz hoste. Dr. Žiga nam je nalil čiste studenčnice z ugotovitvijo, da je »manj znano dejstvo, da se je po postavitvi žice varnost Slovencev v Ljubljani izboljšala, za okupatorje pa je bilo mesto že prej razmeroma varno«! Ne vem, kako se avtor te izjemne domislice osebno spominja teh časov, po slikah sodeč je precej mlajši, a sama imam na z žico obdano Ljubljano lepe spomine. Bili so plesi, kino, teater, po ulicah so se sprehajali vedno galantni italijanski bersaljerji in naši brkati stražmojstri, ki so treskali s petami in z dvignjeno desnico vzklikali heil. Na stadionu so na nepozabni slovesnosti strumno korakale naše obrambne sile in prisegale zvestobo simpatičnemu možiclju z brčicami iz Berlina. Z nepridipravi, ki zaradi žice niso zbežali v hosto, so na hitro opravili v gramozni jami ali pa so jih poslali na prevzgojo v Gonars, Dachau in letovat na Rab, divjakov iz hoste pa zaradi žice ni bilo v mesto, da bi skalili naš mir in sožitje z Italijani in Nemci.
Ko danes gledam našo belo Ljubljano, si ne morem kaj, da gospodu dr. Žigi ne bi pritrdila. Tisto, kar znova potrebuje naša prestolnica, je – žica. Da se ne bi po mestu sprehajali primerki temnejših barv, neznanega nam porekla, jezika in vere, ki vzbujajo strah in nelagodje. A tisto, kar me je hudo pretreslo, so bili prizori ob proslavi žalostnega dogodka, torej tistega majskega dneva leta 1945, ko so odstranili žico. Na poti, kjer nas je nekoč varovala žica, sem srečevala mladostnike, celo otroke, ki so tekli v trojkah, tako kot nekoč levičarski teroristi, ki so morili nedolžne meščane in uboge Italijane. Niso dojeli, da v resnici slavijo poraz svobode in demokracije. V očeh teh mladih pohodnikov sem videla ne samo slo po komunizmu, ampak tudi revanšizem in željo, da bi se bratili z nam tujerodnimi narodi, izničili razlike v plačah, ukinili zasebno zdravstvo, še bolj obdavčili bogate, odstranili zadnjo varovalko naše civilizacije – žico na južni meji, vrnili na TV Marcela Štefančiča in uzakonili pravico do proste izbire spola. Prosim vas, gospod dr. Žiga, da raziščete tudi ta fenomen in nam, četudi samo po twitterju, sporočite, ali ne bi veljalo znova napeljati žice okrog bele nam Ljubljane.
Skoraj sočasno pa nas je dr. Jože, tako kot že velikokrat prej, na radost širokih množic, z minuciozno natančnostjo seznanil z dejstvom, da naš način proslavljanja konca druge svetovne vojne pomeni samo poskus obuditve svinčenih časov, poskus vrnitve totalitarnega komunizma ter hvalnico največjemu zločincu v sodobni zgodovini, takoj za Hitlerjem in Stalinom. V tem epohalnem prispevku k pisanju novega poglavja novejše svetovne zgodovine, ki je bil strnjen v žal (pre)kratki TV-oddaji, je novinarsko briljantno, uravnovešeno in objektivno prikazal lik in delo nekdanjega diktatorja Tita. A pred dr. Jožetom je zdaj še en raziskovalni podvig. Odgovoriti mora na vprašanje: kdo in na kakšen način je prisilil 209 delegacij iz 127 držav, v katerih so bili štirje kralji, pet princev, šest predsednikov parlamenta, 31 predsednikov držav, 22 predsednikov vlad in 47 zunanjih ministrov, da so hodili za diktatorjevo krsto. Če dr. Jože ugotovi, da ni bilo prisile, ampak je šlo za prostovoljno zločinsko bratenje v Beogradu, potem bi lahko poiskal možnost za post mortem sojenja udeležencem tega sprevrženega dejanja in obsodbo na daljše zaporne kazni. In še: raziskati mora, ali so današnji v desno nagnjeni politični ugledneži od tedanje diktatorske oblasti vzeli štipendije za študij prostovoljno ali pa jih je v to prisilila oblast, ki je mnoge nagnala študirat ali celo doktorirat na gnili Zahod. Ako je šlo za preračunljivost, je treba poiskati možnost, da krvavi denar vrnejo in se opravičijo tistim, ki štipendije nismo imeli. Če pa so bili v to prisiljeni, o čemer sem prepričana, in celo z grožnjami zbrcani na slovite tuje univerze, je treba najti možnost, da se jim finančno ali s spomenikom ublaži trpljenje, ki so ga nedvomno prestali med študijskim izgnanstvom.
Toliko z moje strani. Hvala obema doktorjema znanosti.
V strahu pred levičarsko represijo se bom podpisala s svojim partijskim psevdonimom
Kopriva