»Osebe se za seksualno delo največkrat odločajo zaradi dobrega zaslužka, na drugem mestu pa zaradi tega, ker sta jim všeč erotika in seks. Kot pozitivne značilnosti dela izpostavljajo fleksibilen urnik, dober zaslužek in samostojno opravljanje dela,« ugotovitve raziskave ORIS povzema raziskovalka na Mirovnem inštitutu in doktorska študentka študij spolov na Filozofski fakulteti UL Leja Markelj. Opažajo, da ustvarjalke vsebin ne želijo biti označene kot seksualne delavke, kar lahko po njenih besedah pripišemo tudi dejstvu, da se seksualno delo pogosto enači s prostitucijo. Določene oblike seksualnega dela so namreč bolj stigmatizirane kot druge, na primer prostitucija v primerjavi s striptizom ali digitalnimi oblikami seksualnega dela.

V pogovorih, ki so bili izvedeni v okviru raziskave, so ustvarjalke vsebin izpostavile več pozitivnih kot negativnih izkušenj, slednje pa so med drugim povezane z družbenimi omrežji, ki jih uporabljajo za oglaševanje svojega profila na OnlyFans. Navajajo prijave in odstranjevanje njihovih profilov zaradi eksplicitnih vsebin, kar je sicer posledica splošne cenzure seksualnosti na spletu, ter tudi lažne profile ponudnic, katerih cilj je zavajanje naročnikov. Problem predstavlja tudi nedovoljeno razširjanje avtorskih vsebin s strani naročnikov, ki jih ti širijo preko funkcije posnetka zaslona. »Platforma na tem področju še ni ukrepala, kljub temu da za posredovanje ustvarjalkam in ustvarjalcem vzame več kot 20 odstotkov zaslužka,« še opozarja Leja Markelj.

Tveganja v digitalnih okoljih niso manjša, le drugačna

V raziskavi ORIS opažajo tudi prisotnost nadlegovanja preko spleta, kar kaže na to, da tveganja v digitalnih okoljih niso manjša, vendar zavzemajo drugačne pojavne oblike. Ugotavljajo, da različne oblike nasilja prihajajo predvsem s strani strank, vendar pa je digitalno seksualno delo kljub temu bolj varno v primerjavi z nudenjem storitev v živo, saj imajo možnost, da blokirajo problematičnega naročnika. Primere verbalnega nasilja s strani strank so izpostavile sodelujoče v raziskavi Žive Gornik, študentke etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti UL, ki raziskuje študentsko seksualno delo na platformi OnlyFans. Navajajo predvsem žalitve, grožnje, izsiljevanje za brezplačne vsebine ter strah, da bi jih stranke prepoznale in jim sledile izven virtualnega življenja. »Gre za zelo anonimno in skrito sfero. Sogovornice se o svojem delu ne pogovarjajo s svojimi bližnjimi, saj jih je strah stigme in zavrnitve,« pojasnjuje Gornik in nadaljuje, da so se kljub zgornjim tveganjem za to delo odločile zaradi želje – nekatere pa potrebe – po zaslužku, želje po luksuznih dobrinah ali pa fetišizacije telesa v odnosu z drugimi. Kot ugotavlja, je platforma med študentkami postala priljubljena predvsem v času epidemije, saj je bilo zaradi ukrepov študentsko delo močno omejeno, OnlyFans pa jim je predstavljal alternativni vir zaslužka, saj omogoča, da lahko delo opravljaš kjerkoli in kadarkoli pod svojimi lastnimi pogoji.

»Če je včasih po večini veljalo, da je seksualno delo potekalo v nekem prostoru v živo, je OnlyFans odprl prostor za nove oblike digitalnega seksualnega dela. Gre za platformo, ki ima podoben model poslovanja kot Netflix, saj se je treba odločiti, komu slediti in plačevati naročnino za vsebino. To pomeni, da delo poteka bolj individualizirano, kar je morebiti tudi razlog, da je bolj zaželeno, saj vsebina ni dostopna vsem, temveč je namenjena prav nam,« pojasnjuje Živa Gornik. Izpostavlja tudi pogosto diskrepanco med reprezentacijo v medijih, kjer se delo predstavlja kot lahka pot do zaslužka, in dejanskim stanjem, ki se ne ujema z opisanim. Študentke, ki so sodelovale v njeni raziskavi, so poročale, da v delo na platformi vložijo okoli 40 ur ali več mesečno, povprečno pa dobijo okoli 300 evrov. Dodaja, da sta bistveni vidnost na ostalih družbenih omrežjih in tudi sama vsebina objav – bolj kot je ta inovativna in več fetišov kot vključuje, večja je verjetnost višjega zaslužka. Za ustvarjanjem vsebine pa se skriva pomemben, a pogosto spregledan vidik vzdrževanja komunikacije s strankami, ki vključuje tudi čustveno delo.

Seksualno delo na OnlyFans vključuje tudi čustveno delo

Kot pojasnjuje Leja Markelj, je čustveno delo povezano s širšimi procesi intimizacije in emocionalizacije sfere dela. Ekonomski odnosi se namreč vse bolj podrejajo logiki emocionalnega, kar pa ni le značilnost seksualnega dela, temveč dela v poznem kapitalizmu na splošno. Na primeru platforme OnlyFans se čustveno delo kaže predvsem v okviru komunikacije s strankami, kar vključuje vzdrževanje stika skozi cel dan, pogovor o osebnih zadevah in podobno. Kot še navaja Markelj, je vse več povpraševanja po intimnih, avtentičnih, amaterskih vsebinah in storitvah, na primer slikah in videih ustvarjalk med vsakdanjimi opravili, v primeru storitev v živo pa poljubljanje, objemanje ter izkazovanje naklonjenosti. V raziskavi ORIS prav tako ugotavljajo, da so bile omenjene storitve višjega cenovnega ranga, vendar pa se zahteve po intimnem in emocionalnem delu posplošujejo na vse oblike seksualnega dela. Gre za tako imenovano presžno delo, ki pa ni več plačano kot luksuzna storitev.

Digitalno seksualno delo ni prepoznano kot delo

»Seksualno delo je zaenkrat izključeno iz politik na področju digitalnega ali platformnega dela. Digitalno seksualno delo ni prepoznano kot delo, deloma tudi zaradi njegove stigmatizacije, kar legitimira njegovo izključenost iz politik na področju dela,« razlaga Markelj in dodaja, da se politike v Sloveniji osredotočajo predvsem na regulacijo prostitucije, ne pa tudi drugih oblik seksualnega dela. Dodaja, da so države, v katerih so skušali regulirati digitalne platforme, pogosto začele s cenzuro ali prepovedjo ponudbe seksualnih vsebin. Kot primer take politike navaja sklop zakonov FOSTA-SESTA v Združenih državah Amerike, ki skozi kriminalizacijo spletnih platform seksualnim delavkam in delavcem odvzema prostore za oglaševanje in izvajanje spolnih storitev. »Poskus izključitve seksualnih delavk in delavcev se je leta 2021 zgodil tudi v primeru platforme OnlyFans, ki je napovedovala prepoved objav vsebin z eksplicitno in pornografsko vsebino, kar pa je kasneje zaradi silovitega nasprotovanja ustvarjalk in ustvarjalcev ovrgla,« spominja Leja Markelj in pojasnjuje, da se preko tovrstne diskriminacije seksualnim delavkam in delavcem odvzema pomemben, za nekatere tudi edini vir zaslužka. Opozarja, da to pomeni dodatno breme v okviru prekarizirane platformne ekonomije, ki že v osnovi ne zagotavlja uveljavljanja delavskih pravic.

Predsodke reproducirajo tudi trenutno uveljavljene politike v Sloveniji

»Kljub liberalizaciji odnosa do seksualnosti in preobrazbi intimnosti seksualno delo ostaja močno stigmatizirano področje. Predsodki izhajajo predvsem iz prepričanja, da gre za nemoralno dejavnost, ki ga reproducirajo tudi politike. V Sloveniji je na primer prostitucija deloma obravnavana v okviru Zakona o varstvu javnega reda in miru, ki v 7. členu ponujanje spolnih storitev na javnih mestih opredeljuje kot t.i. nedostojno vedenje,« pojasnjuje Leja Markelj. Opozarja, da stigmatizacija predstavlja eno izmed najbolj problematičnih poklicnih tveganj v seksualnem delu. Sodelujoči v raziskavi so poročali o stigmi v zasebnih življenjih, ki se kaže skozi negativne pripombe glede njihovega dela s strani bližnjih ali pa celo v prekinitvi odnosov zaradi omenjenega dela. »Še večji problem predstavlja pričakovana stigma, ki jo občuti več kot 80 odstotkov sodelujočih v raziskavi. To pomeni, da se ne obračajo po pomoč in podporo na institucije, kot so policija, centri za socialno delo ali zdravstvene institucije, zaradi tega, ker v teh institucijah pričakujejo diskriminatorno obravnavo,« še izpostavlja.

Ustvarjalke vsebin se lahko zaščitijo z medsebojnim povezovanjem

Pomanjkljiva zakonska ureditev seksualne delavke in delavce izpostavlja večjim poklicnim tveganjem. Ena od neformalnih možnosti zaščite je združevanje v sindikatom podobne organizacije, vendar tega v Sloveniji skoraj ni. Leja Markelj kot eno izmed ključnih strategij za zmanjšanje poklicnih tveganj navaja medsebojno povezovanje ustvarjalk vsebin. Slednje poteka predvsem preko skupin na različnih družbenih omrežjih, znotraj katerih se obveščajo o lažnih profilih in ponudbah, izmenjujejo ideje za vsebine ter si medsebojno všečkajo vsebine v obdobju, ko so njihovi profili manj aktivni. »Algoritem namreč deluje tako, da morajo ustvarjalke neprestano posodabljati svoj profil, dodajati sveže vsebine ali dodatno plačevati za to, da platforma njihov profil prestavi na vrh spletne strani, kjer je najbolj viden potencialnim naročnikom,« še dodaja.