Imam za seboj tovrstno izkušnjo iz časov, ko sem kot novinar in urednik informativnih oddaj še delal na televiziji Koper-Capodistria. Vodil sem tudi sindikat vseh zaposlenih in smo si enkrat konec osemdesetih let v odgovor na neki poizkus vodstva zavoda, da bi poseglo po naši organizacijski, programski in uredniški avtonomiji, privoščili enodnevno stavko z grožnjo po ponovitvah. Vsa poročila in osrednja dnevnika tako v italijanščini kot v slovenščini – Tuttoggi in Primorska kronika – so bila skrajšana na minimum, na le nekaj minut, z uvodno seznanitvijo gledalk in gledalcev s stavko in njenimi razlogi ter zahtevami. In protest je uspel. V Ljubljani so vodilni dokaj hitro dvignili roke. Da, tudi takrat, v času enopartijske ureditve, so se nekateri radi igrali in se izkazovali s pozicije moči, a so poznali limite. Bili so angeli in bili so demoni. In bila je amorfna množica. Tako kot danes.
No, iz naslova te izkušnje danes še bolj prepričano solidariziram s stavkajočimi kolegicami in kolegi na RTV in mi ni vseeno, kako se bo zgodba s propadajočim osrednjim javnim medijskim servisom končala. Ko sem tistega torka videl že prvi tv dnevnik ob 13h, ki ga je vodil Nejc Krevs, ne da bi nas, gledalce, že v samem uvodu seznanil s potekajočo stavko in s posledično okrnjenim informativnim programom, sem razumel, koliko je bila ura. Čisto stavkokaštvo s strani onega, ne vem še kako velikega in vplivnega dela novinarskega kolektiva, a bi ga poimensko v osrednjem Dnevniku razkril sam Igor Pirkovič, ki z vodstvom zavoda dela z roko v roki pri prevzemu hiše. In spet Krevs ob 17h ter znova v Dnevniku ob 19h. Eno samo izživljanje nad trenutno oblastjo, nad domnevno spornimi finančnimi transakcijami in krajo identitete premiera Goloba v Romuniji, javljanja z ukrajinske fronte – bogvedi, če res? – Valentina Areha, ki mu po tem, ko je bil zaloten pri ponarejenih, že doma zmontiranih prispevkih, in to s tujim materialom, gre težko verjeti (no, ukrajinsko čelado in neprebojni jopič je že imel ...), do Pirkovičevega modrovanja o zgodbi naših in vaših glede obvladovanja RTV ter Možinovih zgodb povojnih pobojev. Na kupu je bilo vse, s čimer pogosto in zelo rada operira opozicijska SDS. O sami stavki novinarskih kolegic in kolegov le kratek zapis proti koncu oddaje, da pač eden od treh reprezentativnih sindikatov na RTV stavka, ker da se ne more dogovoriti z vodstvom.
A najbolj žalostno pride na koncu dneva, v Odmevih, ki jih vodi Rosvita Pesek. Vsaj od nje, ene izmed ikon osrednjega informativnega termina, bi pričakoval korektnost do dolgoletnih kolegic in kolegov in do njihovega protesta. A bilo je isto kot pri Krevsovih javljanjih. Kot da stavke ni, je oddelala svoje: ustavne spremembe in polemika o tem med NSi in SDS, volitve v Furlaniji Julijski krajini, nove napetosti ne severnem Irskem ter pot Leynove in Macrona v Peking. Povsem pa na koncu znova le bežna omemba stavke »enega od treh reprezentativnih sindikatov«. Pisal sem tako Krevsu kot Peskovi, da sta po mojem ravnala neprofesionalno in predvsem krivično do stavkajočih. Odziva ni bilo. »Komu mar, če stavkajo?!«
In medtem ko je javni zavod že skorajda klon Nove24TV, ustavni sodniki in sodnice, ki bi naj odločali o ustavnosti novega zakona o RTV, razmišljajo, komu izmed njih to prepovedati, ker da je domnevno kontaminiran oziroma pristranski, pri čemer stranke v postopku ugotavljajo, da povsem »neomadeževan« ni nihče. In smo znova pri Kafki in Beckettu oz. pri vprašanju ne dolgo nazaj Polone Jamnik, ki se tudi javlja s pismi v časopisu Dnevnik: ali si sploh zaslužimo državo?
Aurelio Juri, Koper
