Vse skupaj se je začelo pred petnajstimi leti, ko je danes petdesetletni zvezdniški japonski smučarski skakalec in rekorderski veteran smučarskih skokov Noriaki Kasai ob robu planiškega finalnega dogajanja naletel na razposajeno kuharsko druščino. »Do nas ga je pripeljal omamen vonj po počasi praženi čebuli na svinjski masti, ki smo jo mešali na šibkem ognju in na katero smo dodali skrbno narezan kuhan krompir in sol, zatem pa smo krompirjevo jed po temeljitem mešanju nadgradili še z najpomembnejšo začimbo – ocvirki,« se spominja eden od ustanoviteljev in aktualni predsednik Društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi Stane Menard. S svojim društvom športnike na velikih tekmovanjih po vsem svetu spremlja že od od leta 2000, ko je bilo društvo, ki vrača ugled praženemu krompirju, ustanovljeno. »Kasai si je zapomnil nas in našo specialiteto, mi pa smo si zapomnili njegovo dobro voljo in navdušenost med okušanjem praženega krompirja,« začetek poznanstva z japonskim junakom opiše Menard.
»Spomnim se, da sem bil ob koncu tekmovanja zelo lačen in sem iskal ponudbo s hrano. Po naključju sem naletel na kuharje, ki so nekaj mešali v ogromni ponvi in bil dobesedno šokiran nad izjemnim okusom jedi, ki so mi jo ponudili. Zdelo se mi ji, da se mi kar topi v ustih. Rekli so, da ta slovenska jed nima ne angleškega ne japonskega prevoda, zato so me naučili izgovarjati njeno slovensko ime 'pražen krompir',« se srečanja s člani omenjenega društva pred petnajstimi leti spominja Noriaki Kasai. Tistega leta je spoznal tudi gospoda Menarda, s katerim sta ostala v prijateljskih odnosih. »Pred časom mi je Stane podaril tudi recept za pripravo praženega krompirja in letos se bom doma zagotovo lotil njegove priprave,« nam je včeraj med okušanjem krompirjeve specialitete v Planici, ki je sedaj že njegova stalnica, zatrdil Kasai. Na vprašanje, ali mu kot smučarskemu skakalcu, za katere vemo, da morajo zaradi fizikalnih lastnosti letenja strogo paziti na svoj vitek stas, ni treba preštevati kalorij, ki se skrivajo predvsem v svinjski masti in ocvirkih, je povedal, da se včasih tudi malce pregreši, a vselej v razumnih mejah.
Najprej na Havaje, potem nazaj pod Ponce
V svoji hiši v Saporu, kjer Noriaki živi z ženo, osemletno hčerko in triletnim sinom, se ob koncu sezone dobro znajde tudi za kuhinjskim pultom. Čeprav doma najraje uživajo kuhan riž z zapečeno svinjino, se je med koronskim zatišjem naučil peči kruh. »Peka mi gre dobro od rok, v letu dni sem spekel kar 200 štruc kruha. A sam kruha ne jem, ampak najraje opazujem zadovoljna obraza svojih otrok, ki moj kruh obožujeta,« je zaupal neverjetni Japonec. Planica ima zanj posebno mesto v njegovem srcu in je njegovo najljubše prizorišče tekem za svetovni pokal. Pod Poncami je prvič tekmoval, ko je imel sedemnajst let, letos se v izbrano japonsko ekipo žal ni uvrstil. »Ljudje v Planici so zelo prijazni in vselej nasmejani. Všeč so mi zelena narava, gore in čudoviti razgledi. Vedno, ko sem bil tukaj, je bilo sončno, le tokrat ni,« je povedal Kasai. Zanj njegov trener Slovenec Matjaž Zupan pravi, da je fenomen, ki mu ni para.
»Lepo je sodelovati z njimi, saj ima zelo veliko izkušenj in dobro pozna svoje telo. Kot trener nimam veliko dela z njim, vse, kar se dogovoriva, izpolni. Še vedno je poln energije, iskreno uživa v letenju in ne razmišlja o koncu svoje kariere,« je zadovoljen Zupan. Tudi sam si je včeraj privoščil zajetno porcijo praženega krompirja, za katero meni, da vrhunskim športnikom nikakor me more škoditi, celo smučarskim skakalcem ne. »Drži, da jih mora okrog 99 odstotkov med njimi dnevno paziti na svojo težo, tudi Noriaki je med njimi. Pred tekmovanji se mora včasih odreči hrani, ki ni primerna zanj, medtem ko so tisti skakalci, ki imajo več težav z ohranjanjem telesne teže, pred nastopi podvrženi posebnim dietam. Nasploh potrebuje telo športnika največ beljakovin, dobrodošli so meso, zelenjava in sadje, medtem ko se je treba ogljikovim hidratom izogibati,« je dodal Zupan. Z Noriakijem ju v prihodnjih tednih čaka zaslužen počitek. Japonec si bo v krogu družine privoščil počitnice na Havajih, kjer se bodo prepustili sončenju, kopanju v morju, okušanju lokalne kulinarike in nakupovanju, morda jo bodo kasneje mahnili še na otok Okinava. V juniju se bodo na skakalnicah v Planici in Kranju za Noriakija začele prve priprave na novo sezono, takrat pa bo imel nasmejani Japonec, ki se je do svojega devetega leta starosti posvečal teku na dolge proge, potem pa je atletski stadion zamenjal za skakalnico, zagotovo čas tudi za vnovično snidenje s svojim najljubšim slovenskim prijateljem Robijem Kranjcem.
Kdo ve, morda pa bosta skupaj obiskala še Staneta Menarda, sicer dvainsedemdesetletnega ustanovitelja in direktorja svetovno uspešnega podjetja, ki se ukvarja s proizvodnjo pisemskih ovojnic. Zagotovo jima ne bo dolgčas ob njegovih zgodbah, povezanih s širjenjem slovesa slovenske krompirjeve dragocenosti. »Ne le pražen krompir, ki je najstarejša slovenska kulinarična specialiteta, za katerega pripravo imamo recept iz leta 1797, ampak radi tujcem prikažemo tudi ostale slovenske narodne posebnosti. Sicer pa, ali veste, da ob jezeru Titikaka v Peruju, ki velja za domovino krompirja, že leta vihra slovenska zastava, na katero je pripet recept za pripravo praženega krompirja?« nam ob slovesu namigne neustavljivi predsednik Društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi.