Slamnata družba v Bosni izdaja slovenskemu podjetju račune, ki jih slovensko podjetje plača in s tem preusmeri dobiček v Bosno. Ti računi so, če ni bila opravljena nobena storitev, seveda fiktivni. Slovensko podjetje kljub temu plačila vključuje med davčno priznane odhodke. Denar pristane na računu podjetja v BiH, nato ga dvignejo rezidenti Slovenije, ne da bi priglasili dohodek davčnemu organu. To je seveda spet kršitev zakona; rezident je zavezan za plačilo dohodnine tudi od vseh dohodkov, ki imajo vir zunaj Slovenije.
Tukaj si bo morala tudi Republika Slovenija z Bosno naliti čistega vina. BiH bi morala pristopiti k podpisu multilateralnega instrumenta, namenjenega avtomatični izmenjavi informacij o finančnih računih v davčnih zadevah, tako imenovanega MCAA. Z Bosno sicer imamo od leta 2006 sklenjeno pogodbo o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj, ki pa ne zagotavlja avtomatične izmenjave informacij, vsaj v praksi ne, tako kot obstaja znotraj Evropske unije ali med podpisnicami konvencije OECD o medsebojni upravni pomoči pri davčnih zadevah. Jasno sicer je, da gre za temo, ki znotraj EU zadeva Slovenijo bistveno bolj kot druge.