Že beseda Moldavija ima kar tri pomene: najstarejši zgodovinski pomen je kneževina, ki je obsegala kasnejšo Bukovino, Besarabijo (imenovano po knežji družini Basarab) in romunsko Moldavijo; nastala je okrog 1365, dobrih dvesto let so ji vladali domači plemiči pod nadoblastjo bodisi Poljske, bodisi Ogrske, od 1513 je plačevala davek Turkom. Bukovina je leta 1774 postala avstrijska, Besarabija pa 1812 ruska.
Istega leta je Rusija postala »zaščitnica« pravoslavne romunske Moldavije, to vlogo pa je izgubila po porazu v krimski vojni 1856. (Posledica je bila, da sta se kneževini Moldavija in Vlaška 1859 do 1862 združili v enotno neodvisno državo Romunijo.)
Današnja Republika Moldavija pa obsega del nekdanje Besarabije in košček ozemlja na vzhodnem bregu Dnestra; obmorski del Besarabije med Dnestrom in Donavo pa je ukrajinski.
Besarabija je bila v ruskih časih dežela najhujših pogromov proti Judom, izraz »kišinjevski zrak« je v Srednji Evropi pomenil skrajno nestrpnost.
Po prvi svetovni vojni se je Romunija močno povečala: dobila je od Avstro-Ogrske (poleg Sedmograške in dela Banata) Bukovino in od boljševiške Rusije osamosvojeno Besarabijo. Po paktu Stalin-Hitler je morala 1940 »odstopiti« Sovjetski zvezi Besarabijo in severno Bukovino; iz obeh so dogovorno izselili »domov v reich« čez 100.000 Nemcev (del so jih nacisti naselili skupaj s Kočevarji na kmetije pregnanih Slovencev). Ko se je okleščena Romunija pridružila silam Osi, je dobila severno Bukovino in Besarabijo za tri leta nazaj, a od 1944 naprej so bila to sovjetska ozemlja, razdeljena med socialistični republiki Ukrajino in Moldavijo.
Ukrajina ni prijazna do manjšin v Bukovini (in še kje), odtod zamere pri Romunih in Moldavcih, Madžarih in drugih.
Če že govorimo o manjšinah: manjšinsko ljudstvo Gagavzi (cca. 130.000 pripadnikov) z govorjenim in pisnim jezikov iz skupine türk, po religiji pravoslavno, živi v pasu od bolgarske in romunske Dobrudže do Ukrajine in Moldavije; delež prebivalstva v Moldaviji: 3,5 odstotka.
Problem cirilice je nekoliko bolj kompleksen. Romunščina se je do srede 19. stoletja pisala v cirilici, verski jezik te pravoslavne dežele se je opiral na cerkveno slovanščino, imeli so obilico slovanskega besednega adstrata. Moderna romunščina se piše v latinici z naslonitvijo na italijanščino in francoščino, besede iz adstrata so nadomestili z romanskimi.
V ruski deželi Besarabiji temu gotovo niso sledili, dominiral je ruski jezik. Ko je Besarabija spet prišla pod sovjetsko oblast, so že kar nekaj časa vsem azijskim ljudstvom, ki so jih takoj po revoluciji opismenjevali v latinici, predpisali cirilske črkopise z dodanimi posebnimi črkami, in tako so tudi Moldavcem »vrnili« cirilico, ki je Moldavci v letih 1918–44 zagotovo niso uporabljali.
Ker pa so se v času med letoma 1918 in 1940 oziroma 1944 Moldavci imeli za Romune, so jim to v sovjetskih časih seveda hudo zamerili in jim brutalno izbijali iz glave. Danes so ponosni na svoj romunski jezik, a po besedah intervjuvanke sklepam, da ne hrepene po državni integraciji z Romunijo. Konec koncev se tudi nemščina govori v več državah, angleščina v še več.
Božidar Debenjak, Ljubljana