Dvajset let je od umora srbskega liberalnega premierja Zorana Đinđića (1952–2003). Glavno vlogo je imel že pri rušenju režima Slobodana Miloševića oktobra 2000, tudi s tem, da je ponujal vizijo evropske Srbije. Januarja 2001 je prevzel vodenje države, ki sta jo močno prizadela desetletno obdobje zahodnih sankcij in organizirani kriminal. Zdi se, da je bilo zanj usodno, da se je spustil v boj proti gangsterjem in vojnim zločincem, kakršen je bil nenazadnje tudi Milošević, ki je bil junija 2001 izročen Haagu, ravno v soboto pa je minilo 17 let od njegove smrti. Đinđića so namreč ubili Miloševiću zvesti srbski specialci iz rdečih baretk, v navezi s kriminalnim podzemljem, to je zemunskim klanom. Morilce so zaprli in obsodili, ni pa povsem jasno ozadje atentata. Sicer so rdeče baretke nastale iz paravojaških enot dveh vojnih zločincev, Željka Ražnjatovića Arkana in Franka Simatovića.
Opozicija nima politika Đinđićevega kova
Če je Đinđić imel pogum, da je Srbijo jasno usmeril k Zahodu, torej k državam, ki so jo leta 1999 bombardirale, danes Srbija blodi nekje med Zahodom in Putinovo Rusijo tako glede notranje ureditve kot glede zunanje politike. Sam njen sedanji voditelj Aleksandar Vučić je včasih proevropski, potem spet proruski. Srbija v Združenih narodih (ZN) obsoja rusko agresijo, noče pa sprejeti sankcij proti Rusiji. In če je Đinđić tudi s svojo karizmo dosegel, da je bilo leta 2001 75 odstotkov Srbov za vstop v EU, jih danes tako misli le še 30 odstotkov. Pravzaprav se mnogim zdi, da jih Zahod ne mara in da jih zato ogroža. Srbska liberalna opozicija pa danes nima osebnosti, ki bi premogla toliko energije in karizme, kot ju je imel Đinđić.
Vendar v času ukrajinske vojne Srbija ne bo več mogla dolgo sedeti na dveh stolih in prozahodni srbski komentatorji menijo, da bi Srbija lahko preživela le, če bi oživela Đinđića. Gre za parafrazo več kot dvajset let stare izjave novinarja Aleksandra Tijanića, ki je bil blizu Miloševiću: »Če bo Đinđić preživel, Srbija ne bo.« Izrekel jo je nekaj tednov pred usodnim 12. marcem 2003, ko je bilo zlasti po poskusu atentata na premierja januarja 2003 jasno, da v Srbiji obstajajo sile, ki mu strežejo po življenju.
Cilj Vučićevega Narodnega gibanja?
Morda bi Vučićevo ustanavljanje Narodnega gibanja za obrambo Srbije v teh dneh – vanj naj bi se vključilo več strank, znanih osebnosti, »intelektualcev in delavcev« – lahko razumeli tudi kot poskus, da 20-letnico Đinđićeve smrti potisne v drugi plan. Vučić pravi, da je to gibanje potrebno, ker na Srbijo pritiskajo od zunaj in znotraj. Še vedno pa ni razkril, za kakšen pritisk gre v nemško-francoskem načrtu, ki še ni javen. Najbrž se od Srbije zahteva, da s svojim vplivom med neuvrščenimi preneha onemogočati članstvo Kosova v ZN. Predvsem pa je nejasno, za kaj gre pri omenjenem »nadstrankarskem« gibanju. Menda hoče Vučić z njim dobiti bianco menico za svojo odločitev glede Kosova, kakršnakoli pač bo. Sicer se bo 19. marca v Ohridu pod okriljem EU spet pogajal s kosovskim premierjem Albinom Kurtijem.
A Vučić ima težave tudi v sami Srbiji. V petek so potekali že tretji protesti v podporo dvema tožilkama, ki ju je vrhovna tožilka premestila z oddelka za boj proti korupciji, potem ko sta razkrili malverzacije v Elektrogospodarstvu Srbije v vrednosti sedmih milijonov evrov.