Zakaj pametni telefoni podjetja Apple še vedno nimajo slovenskega vmesnika in zakaj ponudniki pretočnih storitev, kot sta Netflix in Disney+, pri svojih vsebinah ne ponujajo slovenskih prevodov, čeprav zakon o javni rabi slovenščine v 20. členu določa, da »mora biti v elektronskih komunikacijskih in kontrolnih napravah omogočena izbira slovenščine in upoštevan slovenski črkopis«, je vprašanje, ki javnost razburja že nekaj let, z njim pa so se ukvarjali tudi na včerajšnji nujni seji parlamentarnega odbora za kulturo. Ta je po razpravi o (ne)uporabi slovenskega jezika na spletnih digitalnih platformah in operacijskih sistemih, ki so na voljo pri nas, soglasno sklenil, da podpre prizadevanja za dosledno zagotavljanje možnosti uporabe slovenščine pri vseh napravah in vsebinah.
Trenutni zakon o javni rabi slovenščine, ki je bil sprejet leta 2004, je nastajal v času, ko še ni bilo marsikatere tehnologije, ki se zdi danes samoumevna, zato velja v nekaterih pogledih za rahlo dotrajanega in pomanjkljivega; prav tako se omenjeni primeri dotikajo tudi drugih zakonov, na primer tistega o medijih (ki določa rabo slovenskega jezika v medijskih storitvah) ali o varstvu potrošnikov, na svoj način pa jih urejajo tudi evropske direktive.
Proti jezikovni diskriminaciji
Naša poslanka v evropskem parlamentu Irena Joveva (Gibanje Svoboda), ki je izvršnim direktorjem korporacij Disney, Netflix in Amazon septembra lani poslala poziv k dostopnosti njihovih vsebin ter storitev tudi v slovenskem jeziku, podobno pismo pa je nedavno naslovila še na izvršnega direktorja podjetja Apple Tima Cooka ter ga pozvala k možnosti izbire slovenskega jezika na vseh napravah in operacijskih sistemih, ki jih ponujajo, je poudarila, »da majhnost trga ne opravičuje diskriminacije«, zato tudi ni nobenega razloga, da bi s korporacijami glede tega vprašanja ravnali v rokavicah. »Ne gre le za to, da številni, denimo starostniki ali mladina, ne govorijo tujih jezikov in so tako prikrajšani pri uporabi naprav oziroma spremljanju vsebin, ki jim niso na voljo v maternem jeziku; trenutno stanje povzroča tudi degradacijo našega knjižnega jezika,« meni Joveva.
Kot je povedala, so se nekatera od omenjenih podjetij na njen dopis odzvala, druga še ne, večinoma pa so odsotnost vsebin v slovenščini pojasnjevala s tem, da jih zakonodaja k temu ne obvezuje in da zato vsaj v bližnji prihodnosti slovenskih prevodov ne načrtujejo. »Očitno je naša zakonodaja v tem pogledu zastarela – vsaj glede zagotavljanja jezikovne dostopnosti pa je pomanjkljiva tudi evropska direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah,« je ugotovila. Obstajajo pa primeri dobre prakse, kot je mreža HBO, ki je slovenske podnapise pripravila še pred vstopom na naš trg, zaradi česar argument o »premajhnem trgu« po njenem mnenju ne drži; navsezadnje so prevedene vsebine dobili tudi na Islandiji ter v nekaterih manjših jezikih.
Bo nova zakonodaja dovolj?
Državni sekretar na ministrstvu za kulturo Marko Rusjan je priznal, da iz zakonodaje ni popolnoma jasno, kaj ta zahteva od ponudnikov operacijskih sistemov ali uporabniških vmesnikov, še nekoliko bolj pa je zapleteno vprašanje pretočnih vsebin na zahtevo. »Za zdaj nimamo vzvoda, da bi prisilili ponudnike takih vsebin, ki nimajo sedeža v Sloveniji, k njihovemu prevajanju.« Zanje namreč velja načelo »države izvora«, kar pomeni, da morajo delovati skladno z zakonodajo tiste države Evropske unije, kjer so registrirani (v primeru Netflixa je to Nizozemska), ne pa nujno še z zakoni vseh drugih članic, v katerih ponujajo svoje vsebine, je pojasnil svetovalec ministrice za kulturo Lenart J. Kučić. »Toda četudi jih ne moremo prisiliti v lokalizacijo njihovih medijskih vsebin, torej v prevod vmesnika in podnaslavljanje vsebin, lahko ponudnike vseeno opozarjamo na našo zakonodajo in pričakovanja.« Dodal je, da pripravljajo prenovo zakona o javni rabi slovenščine, v ta namen je bila na ministrstvu že pred časom ustanovljena tudi posebna delovna skupina. Vendar bo novela zakona, katere osnutek bo prišel v javno razpravo čez nekaj tednov, samo prvi korak k širši strategiji jezikovne politike, še pristavlja Kučić.
Nekoliko drugačen pogled pa ima Marko Jenšterle, vodja službe za slovenski jezik pri ministrstvu za kulturo: »Trenutni zakon je dovolj jasno napisan in naše stališče je že ves čas, da ga je pač treba spoštovati; s tem se je strinjal tudi nacionalni svet za kulturo, to je celo uradno stališče ministrstva, podprle so ga tudi različne pravne službe, a vsakič se je ustavilo pri tolmačenju dveh inšpektoratov, da pri uporabi telefona ali avtomobila ne moremo govoriti o javni rabi slovenščine.« Kot pristavlja, je treba zakone brati na način, kot so napisani, ne glede na njihovo ime. »In če pademo na tej točki zaščite jezika, se moramo vprašati, ali smo sploh vredni lastne države.« Andreja Žele, predsednica komisije za slovenski jezik v javnosti pri SAZU, se je strinjala, da je trenutni zakon razločen in da ni ovir za dosledno uporabo slovenščine tako v napravah kot pri pretočnih vsebinah. »Sicer bomo slovenščino vse bolj uporabljali le še v določenih okoljih in za določene namene – taka funkcijska krnitev jezika pa je za njegov razvoj seveda pogubna.« Sonja Trančar z inšpektorata za kulturo in medije je ob tem pripomnila samo to, da že dlje časa opozarjajo, da je treba zakonodajo urediti na način, da bo »ponujala pravno podlago za ukrepanje«.