Nasprotniki zakona se sklicujejo na primere iz preteklih desetletij, ki niso primerljivi s sedanjim. Prej je šlo vedno za poskuse, da se predstavniki ene politične opcije zamenjajo s predstavniki druge. Tokrat pa gre prvič za dosleden poskus depolitizacije, saj se s sprejemom zakona vladajoča politika odpoveduje neposrednemu vplivu na imenovanje članov in funkcionarjev organov RTV.
Po drugi strani pa je v javnosti močno in zavestno podcenjen interes vsakega od gledalcev in poslušalcev, pripadnikov civilne družbe, ki jo zakon vzpostavlja kot edini pravi subjekt upravljanja RTV. Kritiki zakona niti po porazu na referendumu nočejo priznati, da gre za predpis, ki pomeni konec državnega upravljanja RTV in začetek njenega delovanja kot institucije, ki deluje v interesu javnosti. Pri tem pozabljajo, da so pripadniki civilne družbe tisti, ki financirajo delovanje RTV. Tudi zato je neprepričljivo napovedovanje, da bodo ustavni sodniki dali absolutno prednost varstvu interesov in privilegijev funkcionarjev pred civilno družbo, pa čeprav samo z začasno veljavnostjo.
Medtem ko prizadeti javnosti vsiljujejo oceno, da so z zakonom grobo kršene pravice funkcionarjev RTV, se namerno spregleduje, za kako pomembne kršitve človekovih pravic gre na strani civilne družbe, ki je zakon večinsko podprla na referendumu. Grobo se kršita svoboda izražanja, kot je urejena v ustavi in v 10. členu Evropske konvencije o varstvu pravic in temeljnih svoboščin, ter pravica do obveščenosti. Odkar je bil v državnem zboru sprejet in na referendumu potrjen zakon o RTV, pa postaja bolj očitna tudi kršitev pravice sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Ta je v 44. členu ustave zapisana natančno tako, kot da so imeli očetje ustave v mislih ravno upravljanje takšnih javnih ustanov, kot je RTV Slovenija. Zapisali so namreč, da ima vsak državljan pravico v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodelovati pri upravljanju javnih zadev.
