»Že nekaj let pred ustanovitvijo društva sva se s kolegico, ki je danes naša blagajničarka, pogovarjali o Mokricah; o gradu, ki stoji v naši bližini in ki je od nekdaj predstavljal središče življenj za mnoge ljudi v Veliki Dolini in Jesenicah na Dolenjskem, dveh krajevnih skupnostih, ki obdajata Mokrice,« pripoveduje Anja Krušnik Cirnski.
»Želeli sva raziskati zgodovino Mokric in pogovarjali sva se o knjigi, v katero bi lahko zlili svoja odkritja. Ideja je bila močna, kakor je močna najina pripadnost tem krajem, a nekako nisva bili pripravljeni, da bi ustanovili društvo ali se kako drugače formalno organizirali, da bi izpeljali podvig. Zraven so prišle še druge obveznosti, mimo je šel čas in dolgo se ni zgodilo nič.«
Hec? Najprej pust, potem epidemija
Dokler v brežiški občini niso ukinili Pustnih novic, ki so do takrat redno izhajale za vsakega pusta in v katerih so v šaljivi maniri smešili prebivalke, prebivalce, zgode in nezgode, ki so se dogajale v širši občini Brežice. »Domačini iz Jesenic na Dolenjskem so me začeli v hecu zbadati, da bi bila jaz prava za pisanje novih Pustnih novic. Pristala sem na šalo: da bi jih pisala, a samo za krajevni skupnosti, ki ju res poznam in ki ju smatram za svoj dom. Velika Dolina in Jesenice na Dolenjskem.«
Hec je mogoče res zgolj hec, a je obenem najresnejša stvar na svetu. »Spet sva se dobili s to isto kolegico z začetka zgodbe. Če smo želeli narediti Pustne novice, smo potrebovali organizacijo, prek katere bi lahko izpeljali idejo. Gledali sva se. Ona mene. Jaz njo. Potem pa je rekla Barbara: »Ja, gremo pa v društvo, ne!« Poklicali sta še prijateljico in ji rekli: »Saj ne boš rabila nič delati, to je zgolj formalnost. Za ustanovitev društva moramo biti tri.«
Ne bi se mogli bolj zlagati. Nehote, seveda. In na srečo, kot danes pravi Anja Krušnik Cirnski. Prve Pustne novice, ki jih je društvo domačinkam in domačinom ponudilo na pustni torek 25. februarja 2020, so bile uspeh. Društvo je hipoma dobilo nove članice in člane in takoj so začele padati tudi nove ideje za pestro društveno udejstvovanje v prihodnosti.
»A le tri tedne po tistem pustu smo že bili v popoldnem zaprtju države zaradi epidemije! Kulturni dogodki? Gledališke predstave? Raziskovanje kulturne dediščine? Kje pa!« se spominja Anja Krušnik Cirnski.
Kulturna dediščina je naša vez
Mokriške vrane niso sedele križem rok. »Takoj smo se zavedli, da nove okoliščine zahtevajo novi angažma. Ponudili smo se, da pomagamo pri šivanju mask za lokalne prebivalce. Opazili smo, da je med ljudmi ogromno strahu in skrbi. Pa smo naredili paketke z bomboni in jih zanesli prav vsem domačinom na dom. Do vsake hiše! Z nasmeškom! Ljudje so bili neskončno ganjeni, mi pa smo dojeli, da nas delo za lokalno skupnost, za te naše ljudi preprosto izpolnjuje in osrečuje.«
Vsako dejanje v ekipi popestrijo s humorjem in smehom. »To je naš prepoznavni znak. Smo malo drugačno kulturno umetniško društvo. Nasmejano in nabrito,« poudarja Anja Krušnik Cirnski.
»Osnova našega delovanja je kulturna dediščina, zato danes izdajamo tudi resnejši dvojček Pustnih novic, Mokriške novice. Izidejo sredi poletja in ljudem pripovedujejo zgodbe o domačih krajih. Vsako leto spomladi organiziramo tudi orientacijski pohod Lov na vrane, kjer prijavljene ekipe sledijo namigom na terenu in iščejo vrane, obenem pa od blizu spoznavajo bogato naravno in kulturno dediščino mokriškega okoliša.«
Zelo aktivna je tudi dramsko-gledališka sekcija društva Špil Teater, ki ima od vseh najmanj sreče. Že tri leta namreč prestavljajo premiero predstave Brat od svoje sestre, ki temelji na besedilu Vinka Möderndorferja. Najprej jih je zaustavila epidemija, potem obnova Prosvetnega doma na Veliki Dolini. A zdaj se zdi, da vendarle bo. »Marca vsi k nam! Na premiero!« kliče Anja Krušnik Cirnski.
Za konec pa še pojasnilo. Zakaj točno vrane? »Po sloviti mokriški legendi naj bi se vrane vedno zbirale na savskih ravnicah. Prve so začutile topot turških konjev, zaradi česar so vzletele. Eno od vran naj bi prebodla turška puščica, padla na grajsko dvorišče Mokric in tako opozorila na bližajočo se nevarnost. Na grbu našega društva so Mokrice, a ne z vrano s prestreljenim vratom, temveč s tremi vranami, ki ponazarjajo ustanovne članice. Domačini, ki nas dovolj dobro poznajo, pravijo, da bi se moralo društvo imenovati kar Srake, kar je postalo tudi naše ljubkovalno ime.«
