Dodatno nas državljane lahko skrbi tudi sklicevanje na statistike in na neustrezno uporabo pojmov. Glede statistike velja tista znana šala o tem, kako nekateri jedo samo meso, drugi samo zelje, v povprečju pa vsi jedo segedin golaž. Že dalj časa imajo bolnišnice v Sloveniji zaprte določene oddelke ali pa so omejile število postelj zaradi pomanjkanja določenega zdravstvenega osebja (in ne pomanjkanja zdravnikov). Domovi za ostarele so zaprti ali ne sprejemajo novih oskrbovancev zaradi pomanjkanja negovalnega osebja. Podobno velja za negovalne bolnišnice oziroma oddelke. Problem je priti do fizioterapevta, respiratornega terapevta. Če imaš denar, je tega dovolj v zasebnem sektorju.
Očitno je kritičnost pomanjkanja določene izobrazbene strukture odvisna od izobrazbe ministra ali pa odgovornih oseb pri koaliciji. Za zaposlene, ki delajo in prebivajo zunaj kraja prebivališča svojih staršev, je omenjeno zelo velik problem. Želimo imeti mobilno delovno silo, sam sistem pa deluje v povsem nasprotni smeri. Kako naj bo nekdo dober delavec, če ne more poskrbeti za varno namestitev lastnih svojcev, ki potrebujejo nego in oskrbo, in nima dovolj plače, da bi to plačal iz lastnega žepa? Financiranje gradnje negovalnih bolnišnic in domov za starejše ter njihovo financiranje ne more biti samo strošek uporabnikov. Od teh storitev imajo koristi tudi delodajalci (beri: kapital). Bolniški absentizem obremenjuje tudi delodajalce – torej bi morali biti tudi delodajalci še kako zainteresirani za dobro zdravstveno varstvo in zlasti za zdravstveno preventivo (in tudi za sofinanciranje).
Popolno nepoznavanje in nerazumevanje zakonodaje
Vlada presenečeno ugotavlja, da denar znotraj sistema nekje ostaja, drugod pa ga primanjkuje. Z zakonom o zavodih je določeno, da javni zavodi lahko porabijo presežek prihodkov nad odhodki (ne dobička) zgolj za izvajanje dejavnosti. Že uporaba pojma dobiček s strani vlade kaže na popolno nepoznavanje in nerazumevanje zakonodaje. Če pa imajo zavodi v ustanovitvenih aktih določeno, da presežek pripade v proračun ustanovitelja, potem imajo vse dosedanje vlade in pristojni ministri resen problem, da so dopustili takšno pretakanje javnih namenskih sredstev. Znotraj vlade očitno še nihče ni videl računalnika. Zdravstveni sistem je podoben računalnikom. Del sistema bo vedno ozko grlo. Pri računalnikih je vedno problem hitrost procesorja, spomina, perifernih enot. Posledično računalnik dela počasneje. Podobno je z zdravstvenim sistemom. Vedno bo določeni del neko ozko grlo, kjer bodo nastajali zastoji. Bolj ko je takšen del zdravstva obremenjen, večji bodo zastoji. In ti zastoji bodo imeli posledico v celotnem zdravstvu.
Ali vlada omogoča nenadzorovano porabo javnega denarja
Posledica pomanjkanja ustreznega kadra v zdravstvu ni samo finančni problem. Problem se skriva v »babyboomerjih«, ki počasi in nepovratno odhajajo v pokoj. Kadrovski problemi so povsod – manjka tudi vodovodarjev, avtomehanikov, delavcev v gostinstvu … Podobno velja za celotno EU. Problemi z nataliteto se kažejo na vseh področjih. Je pa res, da je odhajanje zdravstvenega kadra v tujino sedaj večje zaradi boljšega znanja tujih jezikov, kot je bilo pri »babyboomerjih«. K odhajanju kadra prispeva tudi poenostavljeno priznavanje izobrazbe. Gre za sistem, ki omogoča plenjenje posamezne družbe s sistemom javnega financiranja izobraževanja. Kriva je politika, ki pristaja na takšno plenjenje. Posledice teh ozkih grl pa se kažejo tudi v finančnem stanju.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) naj bi bil sedaj glavni krivec za sedanje stanje. Nezaslišano – 4,5 milijarde evrov javnega denarja kroži znotraj sistema brez nadzora. V skupščini ZZZS so tudi predstavniki vlade. Torej tudi vlada očitno omogoča nenadzorovano porabo 4,5 milijarde evrov javnega denarja. Ali lahko vladno izjavo štejemo kot akt samoovadbe zaradi kakšnega kaznivega dejanja? Svoje predstavnike ima vlada v organih upravljanja in nadzora z namenom izvrševanja ustanoviteljskih pravic. Če je sistem napačen, morajo nadzorniki o tem obvestiti vlado. Ta pa mora izvesti ustrezne zakonske spremembe (če na drug način ni mogoče doseči »popravka«). Hudo je, če državi ni jasno, zakaj ima svoje predstavnike v organih upravljanja in nadzora.
Kot primer najboljšega sistema javnega zdravstva se sedaj »prodaja« Avstrija. Čeprav že analiza WHO iz leta 2011 ugotavlja, da je pojem javnega zdravstva za Avstrijo zelo nedefiniran. Iz navedenega razloga vse spletne strani govorijo o zdravstvenem sistemu z univerzalnim kritjem. Ne zasledimo uradnega pojma javnega zdravstva oziroma javnega zdravstvenega sistema. Še več, Avstrija je šele leta 2011 sploh začela opredeljevati vsebino javnega zdravja. Načeloma se sliši super, da bi ZZZS kril tudi obiske pri čistih zasebnikih – naenkrat dobimo manjkajoče zdravnike. Zanimiv bi bil podatek, koliko zdravnikov družinske medicine je trenutno čistih zasebnikov (in bi takšna rešitev pomenila dejansko povečanje njihovega števila). Bi pa takšna rešitev prispevala k večji prihodkovni učinkovitosti specializacij, ki že sedaj dobro uspevajo v čistem samoplačništvu. Takšna rešitev bi povzročila še večji odliv zdravnikov iz bolnišnic, nikakor pa dolgoročno ne bi izboljšala položaja pacientov.
Dolgoživa družba
Poglejmo z vidika dolgoživega prebivalca nad 65 let. Če ima srečo, ima danes zdravnika v zdravstvenem domu, kjer sta tudi laboratorij in rentgen. Torej se bo »starostnik«, ki sedaj večino zadev opravi na enem mestu (v različnih nadstropjih), moral vozariti po celotnem mestu ali še kaj širše, da bo prišel do iste storitve. Če bomo posameznim starostnim skupinam odvzemali vozniška dovoljenja, kot potencialno nevarnim, ne bo pa učinkovitega javnega prevoza, bo takšno ravnanje še povečalo pritisk na domove za starejše občane. Naj se na primer premier vpraša, kako bo njegova mama morda pri 90 letih imela družinskega zdravnika na Ajševici, v laboratorij bo morala v Šempeter, na rentgen pa v Novo Gorico. Ob dejstvu, da bo mestni avtobus vozil le vsako uro in četrt ali pa bosta do mesta vozila le dva avtobusa na dan. To je avstrijski sistem. Sprašujem tako imenovane neodvisne zdravnike, ali je takšen sistem res v interesu njihovih pacientov.
Skrb zbujajoče je, da vlada govori o starajoči se družbi (kar naj bi bilo javnofinančno nevzdržno). Pa saj ni problem v starajoči se družbi. Družba je starajoča se, če ima obrnjeno demografsko strukturo. Če bi večina tega prebivalstva pomrla do 75. leta, potem verjetno to ne bi bil večji zdravstveni problem. Problem sedanje zahodne civilizacije ni staranje družbe. Problem zahodne civilizacije je dolgoživost. S podaljševanjem življenjske dobe se bolj pojavlja problem demence in možganskih ter srčnih kapi. Medicina je za »izrabljene dele telesa« že našla določene načine zamenjave oziroma popravila. Možgani pa so edini del telesa, ki ga ne moremo ne zamenjati ne popraviti. Dokler politika ne bo začela razpravljati o pojmu dolgožive družbe ter o izzivih dolgožive družbe, ni možnosti ne za resno zdravstveno ne za pokojninsko reformo.
Upoštevanje dolgoživost se zahtevajo izdelava nove družbene pogodbe in seveda nujno tudi ustavne spremembe. Namerna uporaba pojma starajoče se družbe pa pomeni zgolj označevanje določenega dela prebivalstva za nebodigatreba – neki nepotrebni, ampak nujni strošek. Ali ima vsak izmed nas (vključno z ministri in poslanci) v tej državi obraz, da gremo k lastnim staršem in jim v obraz rečemo – oprostite, ste popolnoma nekoristni in nepotrebni strošek za to družbo? Oprostite, to bi lahko bili pozivi k genocidu. Ob tem, da imamo v naši državi resno tovarno robotov, govorimo zgolj o informatizaciji – ki za starejše državljane ali pa ljudi s tresenjem rok sploh ni uporabna. Povzroča celo diskriminacijo celotnega dela populacije.
Strinjam se s predlogom o ustanovitvi posebnega ombudsmana za starejše. Boljše bi bilo, da bi vlada ustanovila ministrstvo za dolgoživo družbo. Ampak tudi ombudsman bi veliko prispeval k zaščiti starejših nad 65 let pred reformami v stilu butalskega kovača. Naj si vsi reformisti izposodijo hojico in z njo sami poizkušajo opraviti zgornjo preizkušnjo zdravstvenega pregleda. Sam sem bil zaradi posledic covida na invalidskem vozičku in hojici. Spoznal sem, kako prej enostavna opravila postanejo doktorati znanosti. Imam srečo, da sem sedaj spet na dveh nogah. Oglašam se na temelju lastnih izkušenj. Spoštovani zdravniki, verjamem, da ste vzgajani v tem, da ščitite interese svojih pacientov. Bodite vsaj toliko pošteni in priznajte, da gre v danem primeru za konflikt interesov in da so vaši poklicni in prihodkovni interesi drugačni od interesov pacientov (kar je seveda povsem legitimno).
