Ko sta včeraj nemška in francoska vlada sedli k skupni seji ob 60. obletnici podpisa elizejskega sporazuma, s katerim sta državi manj kot dve desetletji po koncu druge svetovne vojne pokopali stoletne sovražnosti, je bil to seveda dan slavja. Ne bi moglo biti drugače. In to ne glede na to, da so bila pozno jeseni nesoglasja med Parizom in Berlinom tolikšna, da so takrat načrtovano sejo vlade raje odpovedali. V letu epohalnih sprememb (Zeitenwende), kot so z vojno v Ukrajini začete spremembe v nemški zunanji in varnostni politiki opisali v Berlinu, se je nakopičilo preveč različnih pogledov na varnostnem in finančnem področju soočanja z vojno v Ukrajini in evropskega pozicioniranja, ki so se takrat zdeli nepremostljivi. Francosko-nemški motor evropske integracije je še enkrat zakašljal. Ni bilo prvič in zagotovo ne zadnjič. Tako pač je z gonilnima silama napredka v EU, ki morata najprej najti skupno soglasje, da lahko vseevropski voz sprememb povlečeta naprej.
Aleš Gaube
Da obstajajo razlike med njunima državama, Macron in Scholz včeraj nista skrivala. Hkrati pa sta Evropi dala zgodovinsko lekcijo o tem, kaj je prava in odkrita spra...
