»August Strindberg in Henrik Ibsen, dva velikana naturalizma, sta pogosta tudi na slovenskih odrih, vendar pa Strindberga pri nas poznamo predvsem po dramah Gospodična Julija ter Oče, medtem ko je bila igra Mrtvaški ples precej redkeje uprizarjana – na našem odru na primer samo enkrat, in še to pred več kot sto leti, namreč daljnega leta 1920,« je pred jutrišnjo premiero v ljubljanski Drami povedala ravnateljica te gledališke hiše Vesna Jurca Tadel. »Besedilo, v središču katerega je zastrupljen odnos med zakoncema, sicer zaradi svoje večplastnosti omogoča vrsto različnih branj, tokratna postavitev pa se osredotoča na vprašanje zla oziroma njegovega izvora.«
Izhodišče procesa je bila delovna verzija prevoda Janka Modra iz leta 1975; že kmalu se je izkazalo, da je predloga potrebna posodobitve, tako zaradi vsebinskih kakor slogovnih razlogov, je pojasnila avtorica jezikovne predelave in lektorica Tatjana Stanič. »Igra je napisana v žanru konverzacijske drame, ki mestoma prehaja v filozofski diskurz, z odmiki v simbolno in celo absurdistično dikcijo. Da pa bi moč tega besedila prišla do izraza, je bilo treba dialogom vdahniti bolj moderno dinamiko ter hkrati upoštevati zahtevne filozofske pasaže, pesniške metafore in prefinjeni humor, značilen za avtorjeve like.« Patino je bilo treba postrgati s skorajda vsake druge replike, pravi Žanina Mirčevska, avtorica priredbe in dramaturginja predstave. »To je bila edina pot, da je besedilo sploh zaživelo in razgrnilo vso svojo večplastnost.«
Študija porajanja zla
Kot ugotavlja Mirčevska, gre pri Mrtvaškem plesu za dramo, ki je bila pogosto spregledana in tudi površno razumljena. »To je besedilo, ki tematizira temno plat človeka, ki je v vseh nas, in lahko ga beremo tudi kot študijo uničevalne človeške narave, ki svojo potrditev gradi skozi sovraštvo. Sicer je res, da je strukturno nekoliko pomanjkljivo in delno zastarelo, zaradi česar sta bila predelava ter krajšanje nujna, toda sporočilno je tako natančno, da nedvomno spada v vrh svetovne dramatike – to je klasika, ki bo s svojim vpogledom v bistvo človeškega vedno sodobna ter sveža.« Še več, kot meni režiser Eduard Miler, gre pravzaprav za kar »preroško besedilo«, ki je poskušalo ob nastanku leta 1901 napovedati mračno sliko prihajajočega stoletja, čeprav si vseh grozovitosti, ki so sledile, ni mogel predstavljati niti Strindberg. »Aktualnost te drame je ravno v tem, da pokaže, da zlo hodi svojo pot in pri tem niti ne potrebuje smiselnega motiva.« Kakor dodaja, je igra težavna za postavitev, saj združuje naturalizem in simbolizem, grotesko, farso in komedijo.
Drama Mrtvaški ples ima sicer dva dela, a običajno uprizarjajo le prvega; tokrat bosta uporabljena oba, pri čemer je drugi del po Milerjevih besedah »nekakšna skica sveta, kakršen bo – popolnoma hladen, brez empatije in na poti v katastrofo«. V ospredju sta zakonca Edgar (Igor Samobor), ki je zagrenjen vojaški stotnik, in Alice (Nataša Barbara Gračner), nekdanja igralka, ki živita v izolaciji in ju povezuje zgolj medsebojno sovraštvo, s katerim se hranita. Njuno vsakodnevno rutino poživi obisk ženinega bratranca Kurta (Bojan Emeršič), ki sestrične in njenega moža ni videl že 15 let; ta zakoncema ponudi priložnost za odmik od praznine njunega odnosa, toda njuna povampirjenost se širi tudi nanj ... V predstavi nastopajo še Eva Jesenovec, Domen Novak in Petra Govc, scenografijo je zasnoval Branko Hojnik, kostumografijo Jelena Proković, avtor videa pa je Atej Tutta. Premieri bo v četrtek sledila še repriza, naslednja ponovitev pa bo 30. januarja.