Osrednjo vlogo pri upravljanju države ima pri nas predsednik vlade. Ta lahko to izjemno zahtevno delo uspešno opravlja le v primeru, če je zadoščeno naslednjima pogojema: 1. imeti mora uspešne izkušnje iz vodenja večjih poslovnih ali drugih sistemov, etično (značajsko) pa naj bo neoporečen; 2. vladajočo politiko je treba učinkovito nadzirati v interesu volilcev, saj se sicer hitro kvari in posledično deluje vprašljivo. Naša politična ureditev pa vloge teh dveh pogojev skoraj ne upošteva, o čemer pričajo naslednje njene značilnosti:
Aktualna volilna zakonodaja dopušča, da imajo vodstva političnih strank odločilen vpliv na sestavo parlamenta, tak parlament pa svojih temeljnih funkcij (zadovoljevanje interesov volilcev, predvsem z relevantno zakonodajo ter učinkovitim nadzorom izvršne oblasti) objektivno ne more izvajati.
Po volitvah se politika razdeli v dva bloka. Eden je koalicija, ta oblikuje vlado, ki jo praviloma vodi prvi mož njene najmočnejše stranke, drugi pa je opozicija, ki svoje poslanstvo uresničuje tako, da koaliciji vladanje čimbolj otežuje in si tako izboljšuje možnosti, da bo naslednjič ona vladala.
Vladajoča politika ima široke pristojnosti kadrovanja v javnem sektorju, to je v državni upravi, zdravstvu, šolstvu, v podjetjih v državni lasti in še kje. Stranke to kadrovanje v polni meri zlorabljajo za zadovoljevanje strankarskih in drugih interesov, kar se odraža v slabem delovanju javnega sektorja, pa tudi v obsežni korupciji.
Gornja sistemska ureditev po vsebini ni demokratična, saj ima vse značilnosti strankokracije, to je vladavine političnih strank, ki dobro zadovoljuje specifične strankarske interese, upravljanja države pa ne dojema kot svojo prednostno nalogo. Zaradi nje Slovenija razvojno počasneje napreduje, kot bi objektivno lahko, izjemno škodljivo pa je tudi to, da postaja sedanja politična ureditev vse močnejši dejavnik, ki nas Slovence sovražno razdvaja.
Sistemsko ureditev upravljanja države je torej treba tako prenoviti, da bo zadovoljevala temeljne demokratične standarde. Povsem zadovoljive rezultate lahko dosežemo s tremi spremembami. Prva je nov volilni sistem, ki bo bistveno okrepil vpliv volilcev na sestavo parlamenta in s tem omočil tudi njegov nadzor vlade. Druga je spremenjen model oblikovanja vlade: opustiti je treba rešitev, znano kot »koalicijska vlada«, in jo nadomestiti s tako, ki bo zagotavljala, da bodo vlado vodile etično neoporečne osebe z ustreznimi vodstvenimi izkušnjami in bo tako vlado tudi možno učinkovito nadzirati. Tretja sprememba pa naj krepko omeji vladajočo politiko pri političnem kadrovanju. Za vse tri spremembe obstojajo konkretni in izvedljivi predlogi, a jih politika, tako leva kot desna, ne sprejema, saj se strankokraciji očitno ne želi odreči.
Naj ta zapis zaključim z naslednjo mislijo. Po aprilskih volitvah nam vlado vodi oseba, ki ima dokazljivo uspešne vodstvene izkušnje, kar je nedvomno za državo zelo dobro. O tem, kakšna je njena etična naravnanost, vsaj v javnosti ne vemo veliko, a pričakuje se, da s tem ne bi smelo biti težav. Prvega od prej omenjenih kriterijev, ki pogojujejo učinkovito delovanje vlade, torej njen sedanji predsednik dobro zadovoljuje. Nedorečen pa ostaja drugi kriterij, to je nadzor vlade. Učinkovitost le-tega dodatno otežuje tudi to, da smo volilci aktualnega predsednika vlade in njegovo Gibanje Svoboda na zadnjih volitvah izjemno bogato podprli. Sam zato ne bom presenečen, če bodo rezultati sedanje vlade slabši, kot si obetamo.
Andrej Cetinski, Ljubljana
