»Večja priljubljenost zimskega kolesarjenja sovpada s časom, ko so se tudi na naših tleh pojavila prva 'debela kolesa' (angl. fat bikes), ki s svojimi nadstandardno širokimi pnevmatikami (širina je namreč večja od štirih palcev, navadna moderna gorska kolesa pa so opremljena s pnevmatikami širin od 2,2 do 2,6 palca) omogočajo lažjo vožnjo po terenu z mehko in sipko podlago (sneg, pesek …),« nam je v pogovoru povedal Marjan Pučnik, v kolesarskih (in tudi drugih) krogih bolj znan kot Maac. Tudi sam turno kolesari slabih 30 let, ko si je še v srednji šoli kupil svoje prvo gorsko kolo. »Sem turnokolesarski vodnik druge stopnje in vodim strokovna usposabljanja za turnokolesarske vodnike prve stopnje pri komisiji za turno kolesarstvo Planinske zveze Slovenije.«
Trend »debelih koles« je v zadnjih letih z Aljaske prišel tudi v Evropo in Slovenijo. Seveda pa kolesarjenja s širokimi pnevmatikami nikakor ne moremo primerjati s turnim kolesarjenjem. »To, kar ponujajo različni smučarski centri v zimskem času, bolj spominja na organizirano sankanje kot na kakšno resnejše turno kolesarjenje. Rekel bi, da je to bolj 'apres ski' ponudba za smučarje, ki gostujejo v njihovih smučarskih središčih. Za resnejše turne kolesarje so nedvomno prioriteta lastna oprema, vključno s kolesom, načrtovanje ture ter seveda pristop in spust na lastni pogon. No, novodobni kolesarji seveda tudi s pomočjo elektrike,« je razložil sogovornik.
Za varno turo so potrebne priprave
Kot za vsako zahtevno turo – peš, s smučmi ali kolesom, je potrebna temeljita priprava. Kot poudari Maac, najprej preverimo vremensko napoved in nevarnost snežnih plazov. »Ne nazadnje nas lahko 'odnese' tudi na kakšni zasneženi senožeti, če je dovolj strma in sneg še ni predelan. V slabem vremenu se obisk višjih predelov odsvetuje tudi pohodnikom in turnim smučarjem, zakaj neki bi potem rinili v težave s kolesi,« je povedal izkušeni vodnik in dodal, da si tega na kolesarski turi res ne želimo.
Kadar pa se odpravljamo na lažjo turo, po domačih gozdovih (in pobočjih), je seveda najlepše peljati dan po sneženju, ko je cesta že splužena, sonce pa ustvarja kičasto podobo zasnežene narave. »Žal imamo ob dandanašnjem tempu življenja le redko priložnost, da se odpravimo na pot v takšnih idealnih razmerah. Tako se lahko manj zahtevnega kolesarjenja lotimo tudi v sneženju, če smo seveda tudi psihično pripravljeni na naletavanje snega v oči in usta, bičanje vetra v obraz ter premražene prste na rokah in nogah. Seveda lahko marsikatero od navedenih nadlog odpravimo z uporabo ustrezne opreme oziroma oblačil.«
Ne pozabite na primerno opremo
Oblačimo se vedno po principu čebule. Kot spodnji sloj naj nam vedno služi funkcionalno spodnje perilo. Glede na temperature in izbrano smer vožnje (vzpon, spust) pa izberemo debelino vrhnjih oblačil oziroma termoizolacijo. Srednji sloj naj predstavlja toplejši kolesarski dres ali jakna. Hlače so dolge in zimske, po možnosti z dodatno zaščito pred vetrom (na celotnem sprednjem delu ali vsaj do kolen) in vodo (vsaj na sedalnem delu). Vrhnji sloj (goretex jakna ali softshell) navadno uporabimo pri spustu ali pa v primeru sneženja oziroma dežja. »Večslojno oblačenje nam omogoča lažje odmerjanje delovne temperature telesa glede na vremenske razmere. Prav tako ne smemo pozabiti na zaščito glave, rok in nog. Izbira termo podkape, rokavic in nogavic je danes na srečo zelo pestra. Vsem, ki uporabljate čevlje z vpetjem SPD, pa za zimsko vožnjo priporočam, da vsaj v tem času poskusite z ravnimi (angl. flat) pedali. Kot nadomestne čevlje lahko uporabite tudi planinske,« svetuje strokovnjak in dodaja, da bo vožnja z nevpetimi stopali v nestabilnih razmerah varnejša, v noge vas bo manj zeblo, »ne nazadnje pa si boste lahko prizadevali tudi za izboljšanje tehnike vožnje«.
Kot del obvezne opreme naj bo v nahrbtniku poleg mobilnega telefona (za primer potrebe klicanja prve pomoči) tudi naglavna svetilka. Pozimi so dnevi precej krajši, zjutraj pa marsikdo rad malce potegne spanec v topli postelji. »Hitro se nam lahko pripeti, da nas prehiti mrak ali celo tema. Tako si bomo vsaj za silo lahko pomagali s kakovostno naglavno svetilko. Omemba kompleta prve pomoči in orodja, ki ga potrebujemo za terensko odpravo okvar (tlačilka, rezervna zračnica, večnamensko orodje …), kot obvezna oprema turnega kolesarja najbrž ni potrebna, mar ne,« je z nasmehom pripomnil sogovornik.
Seveda je zimsko kolesarjenje primerno tudi za električna kolesa. »Le paziti moramo, da ne naletimo na traso, kjer vožnja ni mogoča – cesta ni splužena oziroma utrjena. Druga stvar pa je nadzor baterije, ki v hladnih razmerah precej hitreje izgubi svojo moč, kot smo sicer navajeni. Tako moramo paziti, da ne ostanemo sredi spusta nenadoma brez električne podpore, saj utegne biti preostanek oziroma nadaljevanje ture prava kalvarija.«
Hidracija pomembna tudi pozimi
Prav tako pa ne smemo pozabiti na hidracijo, ki je ena najpogostejših napak pri zimskih kolesarjih. V hladnem in vlažnem zraku občutek žeje močno upade, kljub temu pa telo zaradi aktivnosti uravnava temperaturo s potenjem tudi v hladnih razmerah. »Zato moramo ves čas nadomeščati izgubljeno telesno tekočino s pitjem. V ta namen priporočam vodni meh v nahrbtniku ali torbici v pasu, s po možnosti izolirano cevko. Po vsakem pitju vodo z ustnim pritiskom iztisnemo iz cevi nazaj v meh – tako bomo ves čas vzdrževali ustrezno temperaturo vode,« svetuje sogovornik, ki opozarja tudi na pogosto precenjevanje razmer. »V zimskem času smo navadno slabše fizično pripravljeni, če nismo tekmovalci ali pa vsaj resni amaterski kolesarji. Hitro se lahko 'preforsiramo', kar lahko vodi do padca imunskega sistema in posledično večje ogroženosti telesa za viroze, ki še posebno v zimskem času čakajo za vsakim vogalom,« je povedal. Zato svetuje, da je vožnja umirjena, v pogovornem tempu. »Če začne zadnje kolo ob vzponu podrsavati, naj nam ne bo nerodno sestopiti s kolesa in tisti del poti prehoditi ob kolesu. Nadaljujemo, ko se klanec položi oziroma je podlaga spet trdnejša. Prav tako naj zimske ture ne bodo predloge. Pomembno je, da na kolesu uživamo in ne trpimo.«
Izogibamo se ledenih plošč
V zimskem času se spremeni tudi način kolesarjenja, pri čemer Maac svetuje, da pri vzponu poskušamo kolesariti s čim bolj enakomernimi obrati, brez nenadnega spreminjanja tempa. Če klanec to omogoča, imejmo čim več teže na zadnjem kolesu, da preprečujemo podrsavanje in s tem nepotrebno porabljanje energije. »Seveda se izogibamo ledenim ploščam, ki se navadno naredijo na mestih, kjer se na kratko pojavi sonce, stali sneg, nato pa v senci pomrzne nazaj. Za vzpone uporabimo malce lažjo prestavo kot v suhih razmerah, vendar ta ne sme biti prelahka, saj bo zadnje kolo hitreje zdrsnilo. Prav tako se nam bo to pripetilo, če bomo uporabili pretežko prestavo s preveč navora.« Zato pa na spustih velja prav obratna tehnika kot pri spustih v suhih razmerah. »Težišče telesa postavimo precej nazaj za sedež. S tem razbremenimo prednje kolo in s tem preprečimo, da bi se potopilo v globoki sneg. Vse manevre izvajamo počasneje in umirjeno. Situacije moramo predvideti precej bolj vnaprej kot pri običajni vožnji, saj se kolo odziva počasneje na vsak naš manever. Zaviramo s polno mero občutka. V tolažbo naj nam bo, da v primeru blokiranja zadnjega kolesa zaradi snežne podlage na poteh ne bomo povzročili škode, ki bi sicer v suhih razmerah lahko nastala.«
Uhojene poti so seveda pogost cilj zimskih turnih kolesarjev. Ker je podlaga stabilnejša, je tudi vožnja lažja. »Kljub temu pa se poskusimo izogibati vožnji po takšnih poteh. Tako kot turni smučarji nimajo radi, da jim pohodniki luknjajo smučino, tudi pohodniki nimajo radi, da jim kolesarji pogladimo stopničke. Zato, če je le možno, izberimo spust po kolesarski poti (angl. trailu), ki je navadno v bližini pohodniških poti,« svetuje Marjan Pučnik - Maac, čigar najljubša zimska tura je vzpon na Kolarjev vrh nad Selnico ob Dravi, ker jo s prijatelji kolesarji tradicionalno opravi prvi dan novega leta in tako simbolično začnejo novo turnokolesarsko sezono, ki so jo dan prej tradicionalno zaključili na silvestrski turi po mariborskih mestnih gričih.